Delo na sebi – “Se splača?”

V zadnjih letih pogostokrat slišimo in beremo, da je treba in bi bilo dobro “delati na sebi”. Ob tem se mnogi sprašujejo, kaj to sploh pomeni. Je zahtevno? Mora biti duhovno? Terja veliko časa, denarja in truda? Mi bo uspelo? Se splača? V tem duhu se nam v mislih takoj porodijo današnje različne oblike dela na sebi in pomoči, kot so razne vodene delavnice, izobraževanja, psihoterapija, meditacije, joga, delavnice za dvig vibracije, življenjsko poslanstvo, razna duhovna svetovanja…. Vedno pa se zaustavi pri vprašanju KAKO? ali Kaj delam narobe, da se mi to dogaja?

“Imamo dve življenji. Drugo življenje se začne, ko ugotovimo, da imamo samo eno življenje.”

Delati na sebi pomeni raziskovati in spoznavati sebe, svoje razmišljanje, čustvovanje, doživljanje in vedenje – (po)skrbeti zase. Na kakršen koli način. Lahko na več različnih načinov, z različnimi pristopi in tehnikami. Gre za usmerjenost vase in ukvarjanje s samim seboj – in ne z drugimi (pogosto se druge krivi, jim sodi, očita). Pomeni spoznavati svoje misli, prepričanja, lastnosti, sposobnosti, ki bi jih želeli spremeniti, izboljšati, odstraniti, z namenom lastne uresničitve, razvoja, občutka zadovoljstva in večjega smisla življenja. Gre za proces poglabljanja vase, osredotočenost nase ter lastno samoopazovanje notranjih procesov, misli, občutkov, odzivov na zunanje dogodke, sprožilce ali ljudi. Delo na sebi ni enostavno, saj se je potrebno soočiti z vsem tistim, kar človek v resnici je, torej tako s tistim, kar mu je všeč in tudi tistim, kar mu o njemu samem ni všeč, česar noče (še) sprejeti, ni pripravljen slišati, kar zavrača, zanika, se ne zaveda… Potrebno se je soočiti z resnico, biti iskren in pristen, takšen kot si, kadar si čisto sam s seboj. Ko gredo ljudje od doma (npr. v službo), si nadenejo številne maske, se poistovetijo z različnimi vlogami, si nadenejo make-up in nevsakdanja oblačila, mislijo, da so takšni, vendar to niso pristni oni, takšni kot so v resnici. Samo pretvarjajo se, igrajo, ugajajo, se prilagajajo drugim…

Nekaterim je npr. zelo težko sprejeti ali slišati, da odrasli ni žrtev nikogar in ničesar, temveč je sam odgovoren za svoje odločitve in lastna dejanja ter tudi posledice. Ali pa npr. težko je prepoznati v sebi lastno zavist/ljubosumje do ljudi, ki si materialno privoščijo več kot ti sam, prepoznati in sprejeti… Ali npr. da nekdo na glas ne pove, kar resnično misli in čuti… Zakaj ne?

“Včasih se(be) ne moreš videti jasno, dokler se ne vidiš skozi oči drugih.”

Ko se ljudje že odločajo in razmišljajo o tem, da bi res delali na sebi, se mnogi kmalu soočijo z uporom, naletijo na upor ali neko nasprotovanje, oglasi se ego (um), ki najde številne (neutemeljene) razloge, zakaj “naj se ljudje tega raje ne lotijo in naj raje še malo počakajo, itak ne vejo, kje in kako začeti, če se sploh splača, ali jim bo sploh uspelo, itak bo stran vržen denar in čas, že zdaj so preobremenjeni in nimajo niti časa, morda tega sploh ne rabijo”… itd., zato mnogi hitro obupajo, odlašajo, prelagajo oziroma se tega niti ne lotijo. Je komu to znano? To ne velja le za delo na sebi, temveč tudi za druga področja življenja in delovanja. 

Nekateri ljudje, ki že začnejo delati na sebi, kmalu obupajo (razlogi so lahko različni), spet drugi, ki že malo dlje vztrajajo, tudi sčasoma prenehajo, saj se ego v njih samo še stopnjuje, narašča in je pogosto močnejši in glasnejši. Ego bi naredil vse, da človek ne bi delal na sebi, ne bi skrbel zase, se ne bi ukvarjal z globino, da mu ne bi bilo boljše…, zato se na vse možne (manipulativne) načine upira, nagaja, straši, pregovarja, prepričuje in govori ravno nasprotno, kar ljudje dejansko želijo, čutijo, zaznavajo, sanjajo, načrtujejo, hrepenijo… Pravzaprav ego ljudem pove tisto, kar si potiho želijo slišati oz. jim je lažje slišati, kar jim bo dejansko olajšalo tiste trenutke, jim omogočilo, da jim bo lažje, poznano, da ne bo prezahtevno, da ne bo treba vložiti preveč truda, energije in napora, skratka udobno. T. i. izgovori in prelaganje odgovornosti. Ego doseže, da ljudi prepriča, da ostanejo v sedanjih, poznanih vzorcih življenja in tako nič ne spremenijo, ne izboljšajo in ne tvegajo. Delujejo po (nedelujočem) načelu večine, tako kot so sprogramirani, da si v življenju želijo nečesa novega, želijo si, da se nekaj spremeni, pričakujejo nekaj boljšega, s tem da sami ničesar ne spremenijo in ves čas delujejo po ustaljenih, dosedanjih navadah.

Razlogi za odlašanje z delom na sebi so lahko tudi drugi. Za delo na sebi je potrebna predvsem zavestna odločitev in volja, ki nič ne stane, sčasoma pa preide v vsakdanji način življenja. V današnjem stresnem tempu življenja se je treba za ukvarjanje s sabo najprej večkrat opomniti, se spomniti in ozavestiti svoje namere in misli, imeti pa predvsem željo za lastne spremembe. Hrup, pomanjkanje časa in nemir, sploh v večjih mestih, mnogim to precej otežujejo, v kolikor se tega bolj zavestno in načrtno ne lotijo na dnevni ravni.

“Tistemu, čemur namenjate pozornost, se krepi, tisto, čemur ne, oslabi in izgine.” 

Vredno si je zapomniti, da je pri kakršnemu koli načinu dela na sebi, poglobljenem samorazkrivanju, soočanju z lastnimi strahovi, blokadami, težavami v odnosih, stiskami in ovirami v življenju nasploh, novimi spremembami ipd., zaznavanje in občutenje upora, zaviranja, blokiranja in nasprotovanja povsem normalno in pričakovano. Hkrati pa je tudi potrditev, da ste na pravi poti. Več ko je nasprotovanja, bolj ste na pravi poti in večja potrditev, da ste se prav odločili. Treba si je utreti novo pot. Potrebno je  vztrajati, ohranjati močno voljo, si zaupati ter presegati dosedanje načine delovanja in razmišljanja. Vedno se da, ni pa vedno enostavno. Četudi ni enostavno, spoznate nove možnosti in nove načine soočanja z različnimi težavami v življenju, ki jih premagate, spoznate sebe in lastne sposobnosti, občutite jih, spoznate, do kam ste sposobni iti, koliko si upate in drznete. Ja, delo na sebi se splača, v kolikor niste zadovoljni v življenju, na katerem koli področju, ali pa niste zadovoljni sami s seboj in bi želeli nekaj spremeniti. Postane način življenja, gre za nenehni razvoj, učenje, preseganje svojih sposobnosti, preizkušanje sebe, novih načinov in s tem tudi nenehno rast. Vedno se da še kaj novega naučiti, spoznati, dojeti. Nihče vsega ne ve. To ni enkratno dejanje, temveč vseživljenjski in večplasten psihološki proces, ki se v veliki meri dogaja na nezavedni ravni. Tudi psihoterapevti nismo nobene izjeme. Jemljite življenje kot potovanje, na katerem se učite iz napak in obenem razvijate svoje potenciale. Vse se dogaja z razlogom, pomembno je, da se veliko sprašujete, opazujete in ste pozorni predvsem nase.

“Zunanji svet je samo ogledalo nas.”

dr. Barbara Kutnar Novak, zak. in druž. ter.