Na spletu sem prebrala gornjo misel, ki skladno z mojim razmišljanjem še kako drži. Mi je dala dodatno misliti. Ni nujno, da je to, kar počne večina, prav. Biti drugačen od večine, razmišljati s svojo glavo, hoditi po svoji poti, daleč od večine, si ustvarjati svoj svet. Verjetno vam je to poznano. 

Kako pogosto se srečujete z občutkom, da samo še malo manjka, da boste povsem zadovoljni s sabo, da boste končno razumeli, si uredili življenje in boste izpolnjeni? Da se udeležite samo še enega tečaja ali meditacije, in bo vaša zavest višja, samo še kakšna duhovna literatura, da poglobite in utrdite svoje usvojene duhovne vrline, samo še kakšen lajv, dogodek, da obnovite, kar že veste, pet nasvetov za kvalitetno življenje itd…? Vedno samo še nekaj malega, samo en korak, eno dejanje, ena misel, da boste celota. Popolni. Duhovno napredni. Duhovno razsvetljeni. Prebujeni. Da bo vaše življenje zdaj popolno in zadovoljno. Ta občutek, da ni še čisto dovolj, občutek pomanjkanja, iskanja nečesa, kar bi zapolnilo vrzeli v vas, da bi vas čustveno nahranilo in notranje zadovoljilo. Da bi vam navsezadnje razrešilo težave v odnosih, prineslo odgovore na nešteta vprašanja, pomirilo strahove v vas, uresničilo želje idr. Lahko traja že mesece, leta, a na koncu ugotovite, da se v vaših življenjih nič kaj bistveno ne spremeni. Morda le za kanček.

Niste naveličani že vsega tega? Toliko informacij in nasvetov. Utrujeni od nenehnega iskanja, hrepenenja, izobraževanja, branja sodobne, duhovne, moderne literature o tem in onem spoznanju, navdihu, iskanju smisla, resnic, navedbah, kaj morate, česa ne smete, o dvigu vibracije, pozitivnem razmišljanju, spremembah…? Ko že mislite, da nekaj veste, pa je vedno še kaj, kar vam manjka. Ta občutek, da še ni dovolj, samo še malo, to globlje hrepenenje, da boste končno našli in dosegli to, kar iščete…

Kdo pravzaprav narekuje vse te smernice? Kdo je tisti, ki je relevanten, da presoja, kaj je prav in kaj narobe? Kdo vrednoti vaša življenja, odnose in občutke? Kdo ocenjuje, kdaj je dovolj nečesa, da boste izpolnjeni, zadovoljni, srečni? Moj odgovor je: VI SAMI. Nihče drug. Nobena večina. Noben strokovnjak.

Vprašanje dalje je, zakaj sledite zunanjim smernicam? Zakaj jih potrebujete? Zaradi pričakovanja ljudi, družbe, večine. “Če boste naredili to, se vam bo zgodilo to.” Nenehno poudarjanje, kako pomembno je duhovno delo, duhovni napredek, izobraževanje, širjenje zavesti. Ker želite biti sprejeti, ugajati, biti zaželeni, ljubljeni. Ker želite biti del njih. Skupine. Ker se primerjate z drugimi. Ker ne želite izstopati, biti v manjšini, ostati zadaj, biti drugačni. Ker menite, da če večina nekaj počne ali razmišlja, je zagotovo prav, verodostojno. Ker vam nenehno sledenje ‘duhovnim gurujem’ daje navidezni občutek zadoščenja, zadovoljstva, strinjanja, občutek, da ste na pravi poti, potrditev, da pravilno ravnate, imate občutek, da delate na sebi, da se trudite, dvigujete zavest… V navdih so vam, komaj čakate naslednje predavanje. Nič ni narobe z novimi spoznanji, s širjenjem obstoječih znanj. Zaželena so. Del življenja so.

A še vedno niso dovolj, da bi pomirila vaš globlji občutek manjka, nezadostnosti, nepopolnosti. So zgolj to, kar so: predavanja, smernice, nasveti, besede. Nič drugega. So vedenja, ki za dosego notranjega zadovoljstva potrebujejo konkretno prakso, zavestno delovanje. To pa lahko naredi le vsak zase. Za globlje spremembe se je potrebno preusmeriti vase, začeti pri sebi, zavestno preverjati življenjska spoznanja skozi lastno delovanje. Iskanje resnice v zunanjem svetu kaže, da ne zaupate dovolj vase in v svoje sposobnosti. Ne zaupate, da ste vredni, da ste popolni, kakršni ste. Da ste v redu takšni, kakršni ste. Da ste najbolj popolni in verodostojni takšni, kakršni ste, ko govorite in delujete iz sebe. Da vam je vse že dano, vse odgovore že nosite v sebi, vsa znanja že imate, le spomniti se jih morate… Takšni, kot ste v resnici, ste popolni, vredni, zaželeni, ničesar zunanjega ne potrebujete. Nobenih potrditev in primerjanja z drugimi. Nobenega strokovnjaka, nasveta, guruja. Sami sebe najbolj poznate, zato ste sami sebi najboljši terapevt, sogovornik. Sami sebe lahko najbolje vodite, opazujete, presojate, poslušate, vrednotite in spreminjate. Samo zaupajte vase, prisluhnite notranjemu glasu in potujte z njim. Ne iščite odgovorov zunaj, temveč jih prikličite v sebi, skladno s tem, kar čutite. Zunanji svet je samo ogledalo vas. Poslušajte sebe, svoje občutke in vedeli boste, kaj storiti, kako se odzvati, saj vam je vse dano. Čeprav bodo odzivi marsikdaj v nasprotju z zunanjim svetom, okolico, to še ne pomeni, da niso dobri ali pravi za vas. Vi sami najbolje veste, kaj in kako je potrebno storiti, kaj je najboljše za vas. Nihče drug. Samo zaupajte si, delujte, delujte iz srca, pristno, iskreno, dobronamerno. S takšnim, zavestnim delovanjem in notranjo držo boste spoznali bistvo sebe, smisel življenja ter si ustvarili vsestransko izpolnjenost. Nobena borba ni potrebna, temveč samo življenje in delovanje v svoji resnici in hoja po svoji poti. Ni napačno in prav, vse je v redu tako, kot je, za vsakogar.

Ne zanikaj lastne izkušnje v prid temu, kar ti je bilo rečeno, da moraš misliti. Izkusi jo po svoje.