Izgorelost ali burnout – posledica neuresničenih potreb, zanikanje in izdaja sebe

O izgorelosti (angl. burnout) lahko danes beremo in slišimo na vsakem koraku. Rečejo ji tudi poklicna bolezen 21. stoletja. Družbeni in delovni pritiski, storilnostno naravnana družba, tekmovalnost, dosežki ter visoka pričakovanja (delovnega) okolja so vse bolj neusmiljeni, napeti, stresni in neizprosni. Velikokrat vlada kaos na poslovnem in zasebnem področju posameznika. Nihče ni imun, doleti lahko vsakogar. Ker ljudje ne želijo zaostajati, ne želijo biti sebični, nesposobni, nezadostni, zaradi česar grejo preko svojih meja sposobnosti, saj ne zmorejo zadostiti vsem zahtevam, nalogam in pričakovanjem, največkrat v delovnem okolju, začnejo postopoma pregorevati in izgorevati. Govorimo o letih in desetletjih takšnega delovanja in odnosov. Končni rezultat procesa izgorevanja je izgorelost posameznika. Zaradi pretiravanja dobesedno pregorijo.

Številni raziskovalci navajajo, da so razmere po obdobju covid-19 stres še stopnjevale. Tako so v ameriški raziskavi APA o delu in dobrem počutju leta 2021 opazili povečano stopnjo izgorelosti Američanov, ki je vključevala 1501 odraslih delavcev. Rezultati raziskave so pokazali, da je 79% zaposlenih v mesecu pred raziskavo doživelo stres na delovnem mestu. Skoraj 3 od 5 zaposlenih so poročali o negativnih učinkih stresa, povezanega z delom, vključno s pomanjkanjem zanimanja, motivacije ali energije (26%) ter pomanjkanjem motivacije za delo (19%). Medtem jih je več kot tretjina (36%) poročalo o kognitivni utrujenosti, 32% jih je poročalo o čustveni izčrpanosti, skoraj polovica (44%) pa o telesni utrujenosti – kar je 38% več kot leta 2019. Tudi v Sloveniji naj bi imelo po nekaterih podatkih z izčrpanostjo in izgorelostjo težave več kot 50% prebivalcev.

 

Kaj je izgorelost?

Pri izgorelosti gre za dolgotrajen proces, v katerem se posameznik žene onkraj vseh svojih psihofizičnih meja in sposobnosti, da bi z dosežki ali rezultati zadovoljil svoja (oz. tuja) pretirana pričakovanja, podprta s tistimi, ki jih do njega goji okolica, šef, nadrejeni, vodstvo in drugi. Je stanje skrajne psihofizične izčrpanosti, ki nastane zaradi predolge in preveč intenzivne izpostavljenosti stresu, s katerim se posameznik ne zmore ustrezno spoprijeti in soočati. Največkrat so vzrok stresne okoliščine na delovnem mestu, lahko pa tudi na drugih življenjskih področjih (v družini, izobraževanju idr.). Deloholizem in pretirano angažiranje sta glavna simptoma izgorevanja. Lahko rečemo, da ljudje sebe in telo privedejo do roba in še čez, zaradi česar se na koncu psihično in fizično dokončno zlomijo. Psihofizični zlom imenujejo tudi adrenalni zlom, ki velikokrat privede do psihiatrične hospitalizacije.

Kronične težave in stres na katerem koli področju človekovega življenja lahko vodijo v izgorelost, ki je v Mednarodni klasifikaciji bolezni opredeljena kot stanje življenjske izčrpanosti, ki jo opisujejo posameznikova izčrpanost, depersonalizacija (tudi umik ali cinizem) in zmanjšana osebna učinkovitost. Izgorelost se razlikuje od delovne izčrpanosti. Delovna izčrpanost je normalna posledica prekomernega dela, ki jo lahko odpravimo s počitkom, medtem ko pri izgorelosti počitek ne zadostuje.

Pri razvoju izgorelosti so vplivu stresa pridruženi tudi drugi dejavniki, npr. osebnostne lastnosti, genetika, socialno okolje, družinsko okolje posameznika idr. Raziskave kažejo, da je stanje pogostejše v poklicih, ki zahtevajo interakcijo z ljudmi (npr. pri učiteljih, zdravstvenih delavcih, socialnih delavcih, policistih). Bolj podvrženi so tudi tisti, katerih delo vključuje veliko odgovornosti, možnosti hudih posledic v primeru napake, izmensko delo, izpostavljenost časovnim pritiskom, zanemarjanje lastnih potreb, slabe odnose s sodelavci idr.

“Razlika med izgorelostjo in delovno izčrpanostjo je, da se slednja lahko odpravi s počitkom, medtem ko izgorelosti ne.”

 

Stopnje oz. faze izgorelosti, znaki in simptomi

Izgorevanje običajno poteka postopoma, v letih in desetletjih, po stopnjah ali fazah, ki se razlikujejo po številu in intenzivnosti simptomov, in sicer:

  1. najprej posameznik zazna utrujenost, sčasoma preutrujenost in nato že izčrpanost, lahko bi rekli kronično utrujenost.

V prvi fazi izgorelosti so bolj izraziti fizični simptomi, ki jih posameznik pogosto zanika, kot so:

  • bolečine v mišicah, vratu, ramenih, krči v mišicah,
  • utrujenost ob naporu (kot da je posameznik srčni bolnik), sopihanje in zadihanost ob najmanjšem fizičnem naporu (npr. lažji hoji v hrib),
  • visok srčni utrip, visok krvni pritisk,
  • motnje spanja (kljub temu da je posameznik zvečer zelo utrujen in pade v posteljo, ne more zaspati; zbujanje ponoči). Gre za prekomerno izločanje stresnega hormona kortizola, ki bi moral biti zvečer na najnižji ravni, da bi se lahko začel izločati melatonin (hormon spanja),
  • prebavne motnje, težave v prebavnem traktu (bolečine v želodcu, zgaga, refluks, driska, zaprtost itd.),
  • nepojasnjeni glavoboli in migrene, vrtoglavice,
  • tinitus (brnenje, piskanje, brenčanje v ušesih),
  • težave v delovanju ščitnice (preveč ali premalo delujoča)…

V teh primerih posameznik velikokrat blaži težave z raznimi zdravili, uspavali, pomirjevali, alkoholom, kofeinom, energijskimi pijačami, protibolečinskimi tabletami ipd.

  1. nato sledi stopnja ujetosti, ko posameznik niha med željo in nemočjo karkoli spremeniti, občutki krivde, strahov. Je način, ko se posameznik psihološko oddalji od dela, se počuti negativno, nezadovoljno, odmaknjeno, kot da bi izgubil zadovoljstvo, stik z delom in ponos nad delom.

V drugi fazi se prej navedeni simptomi še okrepijo, tako po intenziteti kot tudi po pogostosti pojavljanja, saj jih posameznik ne prepozna, prezre oz. jih zanika. Npr.:

  • nočne more, nespečnost, zbujanje,
  • aritmija,
  • raztresenost, težave s koncentracijo in spominom, pozabljivost,
  • kronična utrujenost,
  • težave s prehranjevanjem (preveč ali premalo),…

V ospredju so sedaj bolj vidni še čustveni in kognitivni simptomi oz. psihopatološki simptomi, ki se odražajo tudi v vedenju, ter občutek utrujenosti, ki ni posledica nekega predhodnega fizičnega napora. Npr.:

  • prekomerna zaskrbljenost ali tesnoba, strahovi, nervoza,
  • preobremenjenost, razdražljivost, cinizem,
  • občutek razočaranja (zaradi nezmožnosti dela),
  • občutek krivde,
  • občutek brezupa, osebnega poraza, nesmisla za delo,
  • občutek nezadovoljstva,
  • občutek nemoči, obupa,
  • apatičnost, umik in odtujevanje od ljudi,
  • nihanje razpoloženja, samomorilne misli,
  • panični napadi, čustveni izbruhi…

V tej fazi govorimo o ujetosti (kljub počitku se posameznik ne spočije). Posameznik se že (bolj) zaveda nekaterih simptomov, težav in resnosti problematike ter dejstva, da mora s svojim življenjem nekaj narediti ali spremeniti, da si mora vzeti več časa zase, za sprostitev, fizične aktivnosti… Značilno je, da se posameznik začne zavedati tudi, da se v delovnem okolju ne počuti dobro, da ga izčrpava in da bi bilo morda bolje zamenjati službo ali delovno mesto, se razbremeniti dela, zmanjšati obseg dela…

  1. stopnja je sindrom izgorelosti oz. adrenalni zlom, ko se vsi prej navedeni simptomi stopnjujejo do vrhunca, ko se posameznik čustveno in fizično povsem zlomi. Spremljajo ga npr. motnje razpoloženja, depresija, tesnoba, totalna izčrpanost, popolna izguba energije, nihanje od hiperaktivnosti do depresije, bolniška in hospitalizacija v bolnišnici. Okrevanje je lahko dolgotrajno.

Ali bo posameznik pozoren na telesne in psihične znake, ki ga v vsakdanjih odnosih opominjajo, da mora poskrbeti zase, počivati, se sprostiti, se zaustaviti, spremeniti stil življenja, je odvisno od vsakega posameznika. Znaki izgorelosti so telesni, čustveni, kognitivni in vedenjski. Kolikor prvi znaki utrujenosti ostanejo prezrti, postopoma pride do čedalje večjih opominov in zdravstvenih težav, ki jih nekateri ljudje iz različnih razlogov še vedno ne upoštevajo, zaradi česar na koncu pregorijo, izgorijo in se dobesedno zlomijo. Za nekatere se šele takrat začne nov začetek, spremembe v življenju, sprememba življenjskega sloga in posvečanje sebi.

 

Zdravljenje izgorelosti

Za izgorelost je najbolj učinkovit celosten pristop zdravljenja, in sicer zdravstvene, bolnišnične oskrbe, kot tudi psihoterapevtske, psihiatrične ali psihološke podpore. Vsekakor je potrebno, da se posameznika obravnava in podpre z različnimi oblikami pomoči, odvisno tudi od stopnje izgorelosti in obsega zdravstvenih težav. Pomoč je potrebna tako na telesni, psihični, duševni in duhovni ravni.

Če posameznik že sam sumi, da trpi za izgorelostjo, naj se čimprej obrne na pogovor k svojemu zdravniku, da bo izključil druge možne vzroke in naredil potrebne preiskave. Bolniku z depresijo ali tesnobo zagotovo ne bosta pomagala odsotnost z dela in počitek, temveč leta-ta potrebuje ustrezno psihiatrično pomoč in po potrebi tudi zdravila.

K nastanku izgorelosti v veliki meri prispevajo predvsem določene osebnostne lastnosti posameznika, njegova samopodoba, misli, čustva in prepričanja, ki temeljijo na njegovih dosedanjih izkušnjah v odnosih z drugimi ter odnosih s starši iz otroštva in preteklosti. Težava marsikaterega deloholika je lahko v tem, da se v primeru zmanjšanega obsega dela počuti nekoristnega, nesposobnega, nevrednega. Delo zanj namreč predstavlja način potrjevanja lastne vrednosti in samopodobe, brez nagrajevanja in pohval za svoje dosežke pa se počuti slabo. Prisoten je lahko strah pred nesprejetostjo v primeru neizpolnitve pričakovanj, ki mu jih postavijo drugi ali pa si jih naloži kar sam. Nekateri posamezniki bežijo v delo tudi zaradi strahu pred bližino ali povečane potrebe po bližini. Prvi poskušajo z materialnim obiljem upravičiti pomanjkanje topline, ki je ne zmorejo dati bližnjim, drugi pa nikoli ne znajo reči ne oz. postaviti meje, saj jih je strah zavrnitve, kritike, očitkov, izgube službe… Takšno osebnostno naravo in lastno podobo, doživljanje posameznika, negativne izkušnje iz preteklosti, neustrezne misli in prepričanja je možno (trajno) spremeniti le s strokovno pomočjo psihologa oz. psihoterapevta.

Na psihoterapevtskih srečanjih je poudarek na psihološkem in čustvenem vidiku raziskovanja posameznika, torej človeku in njegovemu doživljanju, predvsem pa iskanju, prepoznavanju in soočanju z vzroki, ki so ga privedli do izgorelosti. S psihoterapevtom/-tko posameznik raziskuje in spoznava, zakaj je npr. reagiral na določen način ob določenih ljudeh ali situacijah, s kakšnimi čustvi se je soočal, katere čustvene rane je zanikal, kateri so njegovi strahovi, prepričanja, nezavedni vzorci odnosov iz otroštva, kakšne so njegove resnične želje in potrebe…

Prav tako je za okrevanje po izgorelosti priporočljivo vključiti v svoje življenje različne tehnike sproščanja, kot so npr. progresivna mišična relaksacija, body scan, čuječnost, dihalne tehnike, vizualizacija, imaginacija, avtogeni trening, joga, meditacija, EFT (tapkanje), masaža (refleksoterapijo, akupresuro, Bownovo terapijo), masaža napetih in utrujenih mišic, medicinska hipnoza in druge. Zelo zdravilen je predvsem stik z naravo, sprehodi in gibanje v naravi, preživljanje časa v naravi, tudi različna literatura, izobraževanja in delavnice, katera vam omogočajo pridobivanje pomembnega znanja o izgorelosti.

“Za nikogar se vam ni treba pretvarjati in pretirano truditi ter skrbeti, razen zase. Poskrbite zase. Prednost dajte sebi, prisluhnite sebi, v redu ste takšni, kakršni ste.”

 

Kaj lahko storite sami, da ne pride do izgorelosti?

Skrb zase naj bo prioriteta

Poleg zgoraj naštetih in raznih drugih uporabnih nasvetov za zmanjšanje stresa in obremenitev v življenju nasploh, je najbolj pomembno, da ne dajete več prednost drugim, temveč da sebe postavite na prvo mesto in se začnete imeti radi takšne, kot ste. Da svojo fizično in čustveno energijo usmerite na lastno dobro počutje in skrb zase. Na ta način lahko ohranjate tudi notranji mir in zdravje. Manj je več. Biti na prvem mestu zase terja na začetku veliko tveganja in poguma, saj je potrebno veliko spremeniti, a se na dolgi rok obrestuje v vaše dobro. Če se le tako odločite. Veliko ljudi začne znova in se bolj posveti sebi šele po hujši bolezni, nezgodi ali težki življenjski preizkušnji. To pomeni, da je pomembno, da vedno znova najprej prisluhnete sebi, zaupate sebi in svojim občutkom ter skladno s tem delujete. Vključite dejanja in ljudi, ki vam zelo ustrezajo in odstranite tiste, ki vam škodijo ali jemljejo energijo. Kadar je potrebno, postavite meje, sprejmete manj, vas ni strah prihodnosti, sledite prioritetam, novim vrednotam in ciljem, zamenjate delovno mesto, date odpoved in začnete novo službo, se ne strinjate v vsem z drugimi, se ne primerjate z nikomer, skrbite za ravnovesje različnih področij vašega življenja, najdete nove načine sprostitve in časa zase, uživanje v naravi, si bolj zaupate…

Pomembno pa je tudi, da si po potrebi poiščete psihoterapevtsko pomoč in skozi psihoterapevtski proces spoznate, predelate in dojamete, kje so bile vaše šibke točke, kakšni so bili vaši čustveni in miselni vzorci delovanja, razmišljanja, čustvovanja, ki so vas skozi življenje in delo privedli do izgorelosti oz. se niste znali postaviti zase. Morda ste vztrajali v toksičnem okolju? Morda se niste dovolj cenili? Morda ste že davno prerasli delovno okolje in ljudi? Morda so vaše vrednote in želje drugačne od ostalih, a si ne upate ipd. Pomembno je, da spremenite pogled na ljudi, situacije in celotno življenje, da razumete, zakaj ste do zdaj delovali na določen način, da se iz težav (izgorelosti) naučite novih lekcij, novih spoznanj, okrepite samopodobo, samospoštovanje, da se začnete bolj ceniti in slediti svojim ciljem. Ko se soočite z najglobljimi strahovi in stiskami, ki ste jih morda nevede zanikali za ceno uspeha, dosežkov in potrditve, hrepenenja po neuresničenih potrebah, boste zmogli bolj uspešno se spoprijemati z različnimi stresnimi situacijam in izzivi skozi življenje. Vsaka težka preizkušnja posameznika lahko okrepi in mu omogoči, da od danes dalje v življenju najde nov smisel za naprej, predvsem za lastno zadovoljstvo in večji notranji mir. Vsekakor je potrebno celostno spremeniti dosedanje življenje, razmišljanje in odnose na način, da vam bodo ti kasneje prinašali vsakdanji notranji mir, varnost in zadovoljstvo. Predvsem pa je potrebno ugotoviti globlje sporočilo, kaj vam je izgorelost dejansko sporočila in kaj vam je želela povedati…

“Telo vam nenehno sporoča, kako se počutite in kaj vam je storiti, prisluhnite mu in hvaležno vam bo…”

Če boste potrebovali psihoterapevtsko podporo pri kakršnih koli stiskah in težavah, mi lahko pišete na info@bodisprememba.si.

dr. Barbara Kutnar Novak, zak. in druž. terapevtka

 

Viri:

  • Abramson, A. Burnout and stress are everywhere. APA, št. 53, 1, 2022.
  • Smith, M. Burnout is on the rise worldwide—and Gen Z, young millennials and women are the most stressed. CNBC, 2023.s
  • Valcour, M.: Beating Burnout. Magazine, Health and Behavioral Science, 2016.
  • Wenner Moyer, M. Your Body Knows You’ re Burned Out. The New York Times, 2022-2023.
  • Wiens, K. Your Burnout Is Trying to Tell You Something. Harvard Business Review, 2024.

Odvisnosti so posledica travm iz otroštva oz. naraven odziv na nenaravne okoliščine

O uničujočih posledicah različnih odvisnosti pri ljudeh lahko slišimo na vsakem koraku in beremo na spletu in družbenih omrežjih. Ne le da so odvisnosti izjemno uničujoče za odvisnika, temveč tudi za njegove bližnje, partnerja, družino, sorodnike, prijatelje in sodelavce. Odvisnik oz. človek, ki ima težave z odvisnostjo, svoje vedenje in dejanja največkrat poskuša prikriti, zanikati in skrivati, saj ve, da so škodljiva, neprimerna, pogubna, nesprejemljiva za okolico in zdravju nevarna. Odvisnik je zato pogosto zaznamovan z manipulativnim vedenjem, ki je značilno za odvisnike, zanikanjem svojih težav, zmanjševanjem resnosti problema, umikanjem od ljudi in zunanjega sveta, predvsem pa je pogosto obsojan za svoja dejanja, razmišljanje in vedenje. Ravno sodbe so za odvisnike najbolj pogubne in ravno teh odvisniki ne želijo, zato se pred njimi umikajo, saj jih le-te vedno znova opominjajo na globino njihovega brezna ter njihovo bolečino še poglabljajo.

Pri zdravstveni opredelitvi pri odvisnosti ne gre samo za telesno odvisnost, ampak gre predvsem za kompleksno ravnanje oziroma vedenje, za katerega oseba ve, da je škodljivo, vendar le-tega na more opustiti in ga neprestano ponavlja, saj bi v nasprotnem primeru (lahko) doživela odtegnitveno reakcijo. Odvisne osebe so že velikokrat poskušale odpraviti škodljivo vedenje ali ravnanje, vendar vedno znova popustijo notranjim psihičnim pritiskom. Pri mnogih oblikah odvisnosti odvisnost povzročajo kemične snovi, ki ustvarijo tudi telesno odvisnost, kar pomeni, da se na različne načine vključijo v telesno presnovo in postanejo telesu nujno potrebne. Pri odvisni osebi je velika težava ravno to, da raje, kot da prizna, da ima težavo, išče načine, kako opravičiti svoje obnašanje, in z njim nadaljevati. Če bi bilo povsem enostavno rešiti se odvisnosti, bi zagotovo veliko odvisnikov prenehalo s takšnim vedenjem. Ker pa ni, mnogi žal tavajo na tej izgubljeni poti in se vrtijo v začaranem krogu obupa, krivde in žalosti.

Kaj se pri odvisnostih dogaja na področju možganov? Omamljanje pri kemijskih in vedenjskih odvisnostih predstavlja aktiviranje nagrajevalnega sistema v možganih. Spremembe v ključnih možganskih regijah nagrajevanja v prefrontalnemu korteksu, nukleus akumbensu in amigdali vodijo v kompulzivno ponavljanje vedenja, kar je ključna problematika odvisnosti. Spremembe v možganih so trajne in stabilne, zato se lahko odvisnost povrne tudi po daljši abstinenci. Odvisni ljudje kljub negativnim posledicam s svojim škodljivim vedenjem ne morejo prenehati. Na ta način namreč blažijo, lajšajo in umirjajo svoje razpoloženje in čustvene stiske ter se poskušajo izogniti neprijetnim čustvom, čeprav le kratkoročno.

Vemo, da različne substance same po sebi ne povzročajo odvisnosti, saj bi bili potem v večini vsi odvisni. Gre za to, da so nekateri ljudje bolj dovzetni za odvisnosti, nekateri pa ne. Noben alkoholik ne pije zato, ker bi bil žejen. Noben deloholik ni cele dneve v službi zato, ker bi užival v delu. Noben odvisnik od iger na srečo ne tiči vsak dan v kazinojih, ker bi imel preveč denarja. Bistveno vprašanje torej je, od kod ta dovzetnost za odvisnosti? Kateri ljudje so bolj dovzetni za odvisnosti?

Pri nastanku odvisnosti sicer pomembno vlogo igrajo različni dejavniki, kot so genetski, epigenetski, psihosocialni, nevrobiološki, psihološki, osebnostni idr. Z vidika dosedanjih in najnovejših znanstvenih dognanj za vsako odvisnostjo lahko najdemo travme iz otroštva. Odvisniki so ljudje, ki so jih v preteklosti zaznamovale negativne izkušnje v okolju, v katerem so odraščali, in sicer travme iz otroštva, negativni odnosi s starši v zgodnjem otroštvu, različni stresni dogodki iz otroštva, predvsem različne oblike nasilja, zlorab, zanemarjanja, zasvojenosti idr. Ti ljudje so za odvisnosti najbolj dovzetni in Gabor Maté pravi, da se del možganov pri njih zaradi travm ni do konca oz. se je neustrezno razvil. Odvisnost je kasneje pri teh ljudeh posledica dejanj in hlepenja po nečem, kar bi prineslo začasno olajšanje, pomiritev oziroma užitek v izogib neprijetnim, neznosnim čustvom in bolečini. Zato je tudi stalno vzpodbujen in aktiviran možganski nagrajevalni sistem, ki sproži hormone dopamina in endorfinov, ki so naravni blažilci bolečine in občutka sreče.

Tolle (2001) pravi, da prav vsaka oblika zasvojenosti izvira iz nezavednega upiranja temu, da bi se soočili s svojo bolečino ter da se z bolečino začne in konča vsaka zasvojenost. Ta bolečina je lahko nesprejemljiv, nevzdržen občutek nevrednosti, zapuščenosti, nepomembnosti, negotovosti, strahu, toksičnega sramu, tesnobe, trpljenja… Osnova odvisnosti oz. dovzetnost za odvisnost se vedno oblikuje na podlagi travmatičnih izkušenj v preteklosti in otroštvu, katera se skozi življenje lahko izraža v obliki nezadovoljstva v življenju ali odnosih, v zgodnji ali kasnejši odraslosti pa se izrazi v obliki odvisnosti. Odvisnik je vedno nekdo, ki v sebi nosi neznosno bolečino iz preteklosti ter se ji z neustreznim in škodljivim vedenjem poskuša na različne načine izogibati. Ker odvisnik pogosto izgubi nadzor nad svojim vedenjem in se znajde v začaranem krogu odvisnosti, je velikokrat posledica pri njem tudi ponavljajoči se občutek sramu, samoprezira in krivde. Vnovično zadajanje bolečine na bolečino.

Svetovno priznani kanadski zdravnik in strokovnjak za odvisnosti in travme Gabor Maté v zadnjem času posebej izpostavlja, da odvisnost ni ‘bolezen, ki jo je treba zdraviti, niti ni zdravstvena težava, motnja v delovanju možganov ali posledica genske prikrajšanosti’, kot to pogosto pojmujejo v zdravstvenih krogih, temveč je možnost ozdravitve odvisnika bistveno večja, če na odvisnost gledamo kot na dinamični proces, v katerega lahko odvisnik sam poseže in nanj vpliva, namesto da bi se z odvisnostjo spopadal in se jo bal. Bistvo odvisnosti je, da jo smatramo kot priložnost, s katero se lahko odvisnik uspešno spoprime. Preprosto povedano gre pri odvisnosti za nastanek obrambnih mehanizmov človekovega organizma proti trpljenju, ki ga ne zna in ne zmore več prenašati oziroma za naraven odziv na nenaravne okoliščine in poskus blaženja bolečin, ki so posledica poškodb v otroštvu in stresa v odraslosti.

Novejša dognanja epigenetike, holističnega pristopa in globlje razmišljanje odvisnike (in tudi vse ostale, ki se soočajo s kakršnimi koli psihološkimi ali zdravstvenimi težavami) postavlja v vlogo pomembnih akterjev ter aktivnih ustvarjalcev svojega življenja, saj jih spodbuja in jim vliva upanje ter predvsem krepi njihovo zavedanje, da sami lahko (najbolj) vplivajo na spremembe v svojem življenju ter da so oni tisti, ki bodo krojili svoje nadaljnje življenje, vedenje, odnose in razmišljanje. Pomembno je tudi spoznanje, da je človek biopsihosocialno bitje in da je potrebna celostna sprememba življenjskega sloga, tako na vedenjski, psihološki kot tudi mišljenjski in čustveni ravni.

Potrebno se je zavestno odločiti za spremembo in postopoma soočiti z izvori iz preteklosti, ki izzovejo ali povzročajo bolečino in neprijetna čustva, ter poiskati nov, drugačen pogled nase in vase, ki bo postopoma, s spreminjanjem nezavednih prepričanj in konkretnih dejanj izboljšal življenje odvisnika do te mere, da bo odvisnost nekoč le še bežni spomin. Na tej poti je psihoterapevtska podpora lahko v izjemno pomoč. Psihoterapevt-ka posameznika spremlja, spodbuja, posluša in mu postopoma pomaga pri ozaveščanju in soočanju s travmami iz otroštva. Odvisnik mora življenje usmeriti v povsem drugo smer in svoje življenje konkretno preobraziti na različnih področjih. Vnesti mora številne dejavnosti, skozi katere se bo lahko izražal in mu bodo prinašale zadovoljstvo. Skladno s konkretnimi spremembami na sebi se mu zagotovo uspešno spremeni celotno življenje na bolje, takšno kot si ga zares zasluži in ga je vredno živeti. Potrebna je le odločitev.

Ko boste naslednjič srečali kakšnega odvisnika, se spomnite, da je v ozadju njegove odvisnosti ogromna bolečina in stiska.

dr. Barbara K. Novak, zak. in druž. ter.

Če ste se znašli v podobni situaciji in bi potrebovali podporo pri razrešitvi težav, mi lahko pišete na info@bodisprememba.si.

Oče je alkoholik – kaj bi razkril otrokov molk?

»Čisto potiho grem mimo kavča, kjer je oče po številnih popitih kozarcih končno zaspal. Z leti sem se naučila, da je to najbolje, če želim ohraniti mir. Ali naj ga pokrijem z odejo? Žalostno zrem vanj in vem, da mi želi dobro, ampak ga včasih razjezim, ga ne ubogam, zato gre v gostilno… Pravi, da lahko neha, kadar hoče. Ker je moj oče, mu verjamem. Ampak, zakaj me je potem strah? Zakaj me je sram? Morda bom spet kriva za vse, tepena, sama… Saj bi ga samo pokrila, da mu bo toplo…«, razmišlja 5-letna deklica.

To je eden izmed neštetih žalostnih utrinkov iz zgodb otrok v družinah, kjer dnevno vlada alkoholizem, kjer so mame nemočne, prestrašene, jezne in na robu obupa, otroci nevidni, nepomembni in neslišani. Zgodbe, ki se te tako dotaknejo, da bi tega otroka vzel v naročje, ga potolažil, objel in ga odnesel daleč, daleč stran ter ga vsak večer z ljubeznijo pokril, preden bi zaspal…

»Si ga že sprovocirala«, »Očetu ne bi smela ugovarjati«, »Potrpimo, saj nimamo kam iti«… so nekateri od nezdravih nasvetov mater ali sosedov, ki otrokom nalagajo še dodatno breme. So otroci res tako nemogoči, povrhu pa staršem, ki jim vse nudijo, še nehvaležni? So res tako obupni in nevzgojeni, da se mora oče vedno pogosteje napiti, mama pa iz same nemoči vsakič znova nad njimi razjeziti? Ne.

Prepogosto pozabljamo in niti ne pomislimo, da je v tovrstnih družinah ravno otrok v največji stiski, najbolj ranljiv, prestrašen in popolnoma nemočen. Odvisen je od staršev in nima izbire. Redko se vprašamo, kako se ta otrok počuti v družini, kjer je oče zasvojen z alkoholom, fizično in čustveno odsoten, mati pa se slepi in prikriva resnico pred drugimi ter ohranja svojo žrtveniško vlogo. »Saj otrok tako ali tako nič ne ve. Starši so tisti, ki vedo, kaj je v življenju prav,« najpogosteje razmišljajo starši. Drži. Drži pa tudi, da otrok vse ve in vse čuti, pa če se starši še tako trudijo prikriti resnico. Vanj se vtisnejo vsi težki občutki, strahovi, tesnoba, jeza, sram…in negativna prepričanja, da ni v redu, da je kriv, da se ne trudi dovolj, da ga nihče nima rad, ne zaupa…, kar se kasneje v odraslih intimnih in drugih odnosih izrazi v obliki nezadovoljstva, nezaupanja vase in težav v odnosih. Strahovi in negativna doživljanja otroka se nevede vtisnejo v njegovo nezavedno polje in ga zaznamujejo za nadaljnje življenje. Pokažejo se v vedenjskih težavah ali učnih težavah, nepredelana vsebina stresa iz družine pa se v zgodnji odraslosti lahko izrazi v obliki duševnih motenj in drugih zdravstvenih težavah. Žal srečam veliko mladih, ki se soočajo s podobnimi težavami.

Družinsko vzdušje tako očeta, matere kot njunega medsebojnega odnosa se mišljenjsko, vedenjsko in čutenjsko dobesedno preliva na otroka. Na nezavedni ravni otrok ponotranji celotno vzdušje odnosov med staršema ter njunega odnosa do otroka. V družini z alkoholikom je prisoten globok strah, bes, sram in ponižanje, predvsem pa močno zanikanje, nemoč, prevara in globoka bolečina. Otrok nima nobene možnosti zoperstaviti se staršem, počuti se ne-varno, vse je nepredvidljivo, ne zaupa vase, oblikuje nizko samopodobo in samospoštovanje…

In če bi otrok lahko brez strahu spregovoril o družini, kaj bi razkril njegov molk? Kaj bi povedal očetu, ki doma večkrat pijan zaspi pred televizorjem, ki na vsakem srečanju s sorodniki zvrne nekaj steklenic in ki vsakič, ko se oče vrača domov pijan, že vnaprej ve, da je spet pil in da bo hudo… Kaj bi povedal materi, ki sicer vse težje prenaša nezanesljivega moža, ki se pusti sramotiti in je v vsem tem tudi sama čisto nemočna, razvrednotena, zlasti pa jo spremlja občutek krivde, a vseeno vztraja v nemogočem? Cela družina je v stiski in zasvojena. Zasvojena s ponavljanjem zelo domačih in že znanih vzorcev odnosov iz primarnih družin staršev. Tudi ti starši so bili nekoč ta ranjeni otrok, ki je konflikte svojih staršev in vzdušje ob njih le srkal, prenašal in tiho trpel. Ampak, ali trpljenje staršev v njihovem otroštvu lahko opraviči to, da sedaj lastni otroci ob njih trpijo na enak način? Ne more. Imajo izbiro. Imajo številne možnosti, za katere se lahko odločijo.

Potrebna je temeljna odločitev staršev, da sprejmejo odgovornost za svoje ravnanje ter da naredijo nov korak. Poiščejo pomoč in oporo od zunaj, kajti iz tega peklenskega začaranega kroga, ki se gotovo vrti že skozi številne generacije iste družine, je drugače skorajda nemogoče izstopiti. Ta korak pa ni lahek. Nasprotno, presneto težak je in zahteva ogromno moči, vztrajnosti, volje in poguma. Oče si mora priznati, da ima težave z odvisnostjo in poiskati ter sprejeti pomoč. Mati, ki ga je ves čas v tem podpirala, mora sprejeti, da ni nikogaršnja žrtev, temveč odrasla oseba in mora ravno tako prevzeti odgovornost za svoja dejanja in posledice v družini. Realno gledano je tovrstnih družin pri nas veliko. Preveč. Odvisnik od alkohola v manjših primerih poišče pomoč. Mnogim družina razpade. Posledice pri otrocih, kasneje odraslih, so uničujoče in jih močno zaznamujejo.

Šele ko starša (ali vsaj eden od njiju, običajno tisti, ki ni zasvojen) sprejmeta odločitev, da tako ne želita, ne zmoreta, nočeta več živeti, in da so nujne spremembe v njihovih odnosih (morda tudi ločitev, razhod, selitev), se bodo odnosi začeli spreminjati na bolje. Priporočljivo je, da starša oz. tisti, ki je pripravljen na delo na sebi, poiščeta psihoterapevtsko pomoč, saj so njuna dejanja in uničeni odnosi zgolj odraz njunih globljih stisk in nepredelanih travm iz njunega otroštva. Verjamem v vas, starše, ker vem, da vaše življenje v številnih primerih ni bilo posuto s cvetjem. Tudi vi si zaslužite, da vam nekdo poda roko ter vas sliši in razume v vaši bolečini. To pa je tudi korak bližje vašim otrokom, ki tako močno hrepenijo po vas in jih je neskončno strah, da bi vas izgubili. Več kot zmorejo starši prepoznati in spoznati o sebi, bolj se zmorejo povezati s svojim otrokom ter ga razbremeniti.

»Saj želim le pripadati, biti sprejet-a in ljubljen-a,« sporoča otrokov molk. »Želim si samo, da bi me starši imeli radi.« In to dejstvo odmeva daleč naprej skozi življenje in odnose. Vsi si želimo biti samo sprejeti. Otroke najbolj razbremeni dejstvo in občutek, da so se starši pripravljeni soočiti s posledicami svojih neustreznih dejanj, jih izboljšati, se soočiti s svojimi globokimi ranami in bolečinami, da so se pripravljeni spremeniti in se truditi za kvalitetne medsebojne odnose v družini. Premišljene odločitve staršev, da se škodljive situacije in toksični odnosi v družini spremenijo, čeprav velikokrat ne vejo točno, kako, so edine, ki vodijo v bolj zadovoljivo življenje in odnose. Želim vam, da zaupate vase, da zmorete.

Zakaj je poudarjanje intelekta v družbi tako visoko cenjeno, a povsem neučinkovito in pogubno za kvalitetno življenje ljudi?

Ne le v naši družbi, temveč tudi v drugih državah predvsem zahodnega sveta, je intelekt zelo visoko cenjen, če ne najvišje. Vse delo, znanje, kariera, zaposlitve, izobraževanja, napredovanja, nazivi imajo skupno točko – poudarjanje intelekta, znanja. Nekako takole večkrat razmišljajo ljudje: »Bolj ko si izobražen, več možnosti za zaposlitve imaš. Več ko imaš nazivov in fakultet, bolj pomembno zaposlitev lahko dobiš, bolj lahko napreduješ. Bolj ko si izobražen in na pomembnem delovnem mestu, bolj si pomemben del družbe, večji ugled in status imaš, več odgovornosti in pristojnosti, boljše življenje« itd. Kot »intelektualce« si vsekakor predstavljamo posebne ljudi na različnih visokih položajih, različnih strok, bolj znanih in vidnih, z visokim materialnim statusom, nazivi, dosežki in podobno.

Duhovni raziskovalec Robert Moore v svojem delu navaja nekaj izredno zanimivih in pomembnih dejstev o razmišljanju ljudi in delovanju njihovih možganov. Navaja štiri ključna energijska središča človeka, ki so za življenje človeka pomembna kot celota. Eno od energijskih središč človeka je, poleg čustvenega, instinktivnega in gibalnega središča, intelektualno središče – razum, mišljenje. Njegova naloga naj bi bila služiti, se spominjati, opazovati, reševati probleme, se sporazumevati idr. Zakaj je to središče sploh pomembno?

Vse se dejansko začne že v našem zgodnjem odraščanju, v otroštvu, še posebej pa v šolskem sistemu. Celotni vzgojno-izobraževalni sistem namreč temelji na intelektualnem središču (mišljenju), medtem ko so ostala središča (namenoma) prezrta, a mnogo bolj pomembna za naše življenje. Naša celotna družba, kultura in izobraževalni sistem poudarjajo intelekt kot najbolj cenjeno vrednoto. Pa je res to? Je res učinkovita in ključna za kvalitetno življenje ljudi?

Vzgojne in izobraževalne ustanove pri otrocih in mladih programirajo le 10% možganov, konkretneje spomin. Izmed naštetih energijskih središč gre pri tem za intelektualno središče oz. spominsko funkcijo, ki je najpočasnejša izmed vseh središč, saj vse izve zadnja, brskati mora po podatkih, in sicer linearno, korak za korakom. Naš spomin vsako zaznavo ali vtis, ki pride, najprej razcepi na dva dela: na všeč mi je/ni mi všeč ali na dobro/slabo, ter na ta način shranjuje podatke. Dejansko razcepi vse, kar preko čutil zaznamo, tudi zaznave iz otroštva, zaznave o sebi, drugih, odnosih, izkušnjah… ter jih na ta način shranjuje. Tako posledično intelektualno središče vsako osebo, dogodek, izkušnje, misli…, ki jih je človek kdajkoli doživel, razcepi in shrani na dobro ali na slabo. Vse, kar je pomembno in koristno za preživetje, spomin avtomatično smatra za dobro (četudi je škodljivo in destruktivno!), vse drugo za slabo, kar obsoja in razvrednoti.

Takšno mišljenje se postopoma razvije v navade. Navade pa so ponavljanje istega obnašanja. Zaradi popačenih shranjenih zaznav gre posledično tudi za popačen način delovanja ljudi, saj ljudje na osnovi ponavljanja istega obnašanja ali vedenja pričakujejo nove in boljše rezultate. Le kako bi bilo to možno?! Takšen del mišljenja lahko razumemo kot neke vrste programirane norosti, popačenosti, izkrivljenosti mišljenja. Nam torej intelekt res služi, res deluje v naše dobro in je koristno za življenje? Kaj je s preostalimi 90% možgan?

Ker je mišljenje oz. intelektualno središče center vzgojno-izobraževalnega delovanja, se dejansko od intelekta pričakuje tudi, da opravlja nalogo, za katero ni usposobljen: da vodi naša življenja. Naloženo mu je breme, za katero niti ni ustvarjen niti tega ni sposoben, zato se nekega dne preprosto – sesuje. To je videti tako, da naše misli začnejo nenehno premlevati, ves čas razmišljajo in se ne ustavijo niti ponoči. Spomin nenehno premišljuje. Naša kultura nas je prepričala, da moramo nenehno nekaj razmišljati. Večina tistega, kar je shranjeno, pa temelji na strahu. Ker je um prestrašen, začne nadzorovati. V življenju je to videti tako, da misli v vseh okoliščinah in odnosih mislijo, obsojajo, načrtujejo, manipulirajo, nadzorujejo, etiketirajo… Intelekt v resnici obdela zelo malo informacij (cca. 0,01%), prepozna in obdela pa le tiste, ki temeljijo na strahu in ki potrjujejo njegove navade in prepričanja. Vso ostalo resničnost, več kot 99%, intelekt zavrne. Si predstavljate, kaj to z vidika doživljanja življenja pomeni?

Posledično to pomeni tudi, da misel lahko v resnici samo misli in razmišlja, kar pa ni celota, ni ljubezen. Ljubezen je svetloba, prihaja iz nebes, tega pa um ne more dojeti, zato jo takoj razcepi, loči, označi, razvrsti in tako shrani. Ljubezen je celostna, zato se je ne razdvaja, sicer ni učinka. Je potem naše življenje in življenje mladih res to, kar zares obstaja, je res v celoti zaznano, ozaveščeno, doživeto in izživeto?

Ob rojstvu je človeški um naravno celosten, vse zaznava kot ljubezen. Ljubezen je vseprisotna. Misleci pa se radi učijo samo tisto, kar imajo radi, ne pa tudi tistega, česar ne marajo. Takoj ko um začne zaznave in izkušnje razdvajati, ločevati in razvrščati, se ne bo hotel učiti, kar mu ni všeč. Všeč mu niso tudi informacije, ki jih ljudje zbirajo z namenom spoznavanja sebe, poglabljanja vase, dela na sebi, iskanjem in soočanjem resnice o sebi in drugih, z raziskovanjem lastnih misli, občutkov, doživljanj, odnosov, nevidnega notranjega sveta, nezavednega idr. Takoj boste lahko ugotovili, kako intelekt prevladuje in želi prevzeti nadzor nad nami, čeprav bi naj njegova naloga bila služiti nam. Pravzaprav mu je bilo to naloženo. Za misel ni nič hujšega kot neznano, torej neke novosti, spremembe, tveganja, pot v neznano, raziskovanje. Lahko deluje samo na osnovi preteklosti in tako predvideva prihodnost. Najbolj preprosto si to lahko predstavljamo kot delovanje po nekem avtomatizmu, mehansko ali copy-paste delovanje. Lahko vidimo, da se intelekt ukvarja samo s ponavljanjem programiranih navad iz preteklosti in prihodnosti, in nič več. Sprejme samo informacije iz življenja, ki vedno znova potrjujejo njegove že shranjene navade in prepričanja. Vse drugo, 99% zaznav življenja, odkloni ali spremeni.

 

Raziskave kažejo, da vsi otroci vstopijo v osnovno šolo z različnimi naravnimi talenti, nadarjenostjo in darovi, medtem ko ob zaključku osnovne šole naravne talente ohrani le še 2% otrok. Glede na vzgojno-izobraževalni način delovanja so rezultati logični.

 

To pomeni, da večino radosti, nevidne resničnosti, pomembnih in ključnih informacij življenja ne zaznavamo instinktivno, intuitivno, ne ozavestimo, ne živimo, ne opazujemo v globini, se ne poglabljamo, se ne odločamo na podlagi občutkov, intuicije…  Večina barvitosti nevidnega življenja ostaja prezrta, odrinjena, medtem ko se od zgodnjega otroštva utrjuje in poudarja predvsem intelekt, ki pa prave globine življenja ni zmožen sprejemati in zaznavati. Zmožna so ga ostala energijska središča, dosti hitreje, naravno, celostno, učinkovitejše, ki pa skozi izobraževanje ostajajo zapostavljena in nepomembna. Ljudje si poskušajo vse dogodke življenja razumsko razložiti, jih logično razumeti, ne pa tudi občutiti, dovoliti občutkom in intuiciji, da pove globlja sporočila…

Posledično številni ljudje skozi življenje, kljub nenehnemu učenju, izobraževanju, utrjevanju in dokazovanju na mnogih področjih niso zadovoljni in notranje izpolnjeni v življenju, ne vedo, kdo so v resnici, kaj si želijo, kakšne so njihove želje in cilji, kakšen je smisel življenja in medsebojnih odnosov, kaj jih zares veseli, katere so njihove močne lastnosti, talenti, sposobnosti, pogosto so pod pritiskom, v stresu, v stiski… in se ponovno, tako kot so naučeni in navajeni, poslužijo ustaljenih navad in prepričanj, iščejo odgovore zunaj sebe, hitre instant rešitve, v številnih knjigah, tečajih, delavnicah, jih poskušajo razumeti, ne pa znotraj sebe, v srcu. Družbena kultura tako ustvarja številne izobražene mlade na pragu življenja, ki delajo na področjih, ki jih ne veselijo, kjer niso zadovoljni, kjer jih delo ne izpolnjuje, kjer se ne morejo v polnosti izražati, rasti, kjer se držijo varnih okvirjev, ne vedo, kaj si v resnici sploh želijo, redki pa so tisti, ki izstopajo, ki si upajo več, ki zaupajo vase, v svojo vizijo in neomajno sledijo cilju.  

In mnogi tako površinsko, mehansko, nezadovoljno, iz dneva v dan “živijo” in delujejo do konca življenja, ne da bi zares zaužili pravo resničnost, pravo globino in vrednost življenja ter odnosov. Staro Delfsko-preroško naročilo pravi: »Človek, spoznaj samega sebe! Ne dovoli se odtujiti od lastne Biti, kajti v njej si v svoji izvirnosti božanski – v duhovni subtilnosti v notranji navezi z vsem. Ko je človek odtujen od samega sebe, od svoje notranjosti, od svoje Biti, in usmerjen na materialne dobrine, moč in denar, ne (do)živi bistva življenja, temveč je voden in dela ter živi po smernicah kapitala, ne pa po tem, kar Življenje v resnici je.

Bodite zvesti sebi, sledite svoji intuiciji, zaupajte v svoje sposobnosti, občutke in sanje ter se spoznajte v vsej svoji veličini. Dokler imate sanje, je možno doseči prav vse!

 

dr. Barbara Kutnar Novak, zak. in druž. ter.

Kako prepoznati zasvojenost? – Znaki zasvojenosti ali odvisnosti ter pot naprej

Pred desetletji je bila zasvojenost posameznika opredeljena predvsem kot posledica pretirane uporabe alkohola in drog, medtem ko so v današnjem času v ospredju bolj posledice zasvojenosti posameznika od pretirane uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij, igranja video in računalniških iger, iger na srečo, pornografije, seksualnosti. Znaki zasvojenosti se lahko pojavljajo tudi pri drugih, manj očitnih vrstah vedenj, kot je prehranjevanje.

Ali je nekdo zasvojen ali ne, je možno prepoznati na osnovi bolj značilnih znakov odvisnosti in obrambnih mehanizmov odvisnosti, ki se v življenju odvisnika odražajo kot nek ponavljajoč se vzorec odvisniškega vedenja, razmišljanja in čustvovanja.

“Novejša znanstvena dognanja odrivajo zastarele zamisli stare šole, da podedujemo gene za razne bolezni, tudi odvisnosti, in nas učijo, da na lastna življenja, misli, čustva in vedenja lahko vplivamo sami.”

Zasvojenost

Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (American Society of Addiction Medicine – ASAM) zasvojenost definira kot kronično bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na psihološki in biološki ravni.

Pri zasvojenosti ne gre samo za telesno odvisnost, ampak gre predvsem za kompleksno ravnanje oziroma vedenje, za katerega oseba ve, da je škodljivo, vendar le-tega na more opustiti in ga neprestano ponavlja, saj bi v nasprotnem primeru doživela odtegnitveno reakcijo. Zasvojene osebe so že velikokrat poskušale odpraviti škodljivo vedenje ali ravnanje, vendar vedno znova popustijo notranjim psihičnim pritiskom. Pri mnogih oblikah zasvojenosti zasvojenost povzročajo kemične snovi, ki ustvarijo tudi telesno odvisnost, kar pomeni, da se na različne načine vključijo v telesno presnovo in postanejo telesu nujno potrebna. Pri zasvojeni osebi je težava to, da raje, kot da prizna, da ima težavo, išče načine, kako opravičiti svoje obnašanje in z njim nadaljevati.

Novejše ugotovitve priznanega kanadskega zdravnika Gaborja Matéja, ki dela z zasvojenimi, kažejo, da razne substance (npr. droge) in vedenja sama po sebi ne povzročajo odvisnosti, temveč je bolj pomembno vprašanje, zakaj so nekateri dovzetni za odvisnost, nekateri pa ne. Zakaj in od kod ta dovzetnost? Zakaj potrebujejo dopamin*, endorfine**? Njegov odgovor je, da se zaradi travmatiziranosti in raznih (pogosto spolnih) zlorab v otroštvu pri ljudeh možganska vezja ne razvijejo pravilno, zaradi česar so ti ljudje kasneje bolj dovzetni za odvisnosti, substance, ki jim lajšajo bolečine, trpljenje in občutek notranje praznine. 

 

Vrste zasvojenosti

  • Kemična zasvojenost ali zasvojenost na podlagi zlorabe substanc, kot so nikotin, alkohol, inhalanti, prepovedane droge, zdravila (tablete).
  • Nekemične ali vedenjske zasvojenosti, kot so hazardiranje oz. kockanje, deloholičarstvo oz. zasvojenost z delom, zasvojenost z odnosi, zasvojenost s seksom, nakupovanjem, prehranjevanjem, video igrami, igrami na srečo, internetom itd.

 

Splošni znaki zasvojenosti so:

  • pomanjkanje nadzora oziroma nezmožnost vzdržati se določene substance ali načina obnašanja,
  • opuščanje vsakodnevnih obveznosti in ignoriranje medosebnih odnosov,
  • ignoriranje rizičnega obnašanja (npr. souporaba igel in ostalega pribora za injiciranje, vožnja pod vplivom alkohola idr.),
  • fizični učinki: pojavljanje kriz ali razvoj tolerance, ki vodi v večanje odmerkov substanc.

 

Znaki odvisnosti ali zasvojenosti

Za vsako odvisnost je značilno, da se v vedenju in razmišljanju posameznika pojavijo značilni znaki, ki označujejo odvisnost in po katerih lahko odvisnost prepoznamo. Ni nujno, da so vsi znaki vedenja vedno prisotni ali enako močno izraženi, se pa kažejo pogosto oziroma kot več znakov hkrati, sčasoma pa so izraženi kot nek ponavljajoč se vzorec vedenja odvisnosti. Najbolj so omenjeni znaki značilni za odvisnost od alkohola, drog, tablet, iger na srečo, od odnosov in drugih. Pri mnogih odvisnostih lahko najdemo vzporednice.

 

Znaki odvisnosti so:

  • Zoženje repertoarja oz. enolične odvisniške navade: posameznik postopoma razvije določen spekter enoličnih odvisniških navad, ki jih počne najprej občasno, nato pa čedalje pogosteje, lahko mesečno, tedensko ali dnevno, lahko je vezano na isto lokacijo, isti čas, z istimi ljudmi, isto substanco ipd. Npr. uživanje iste pijače, vsako jutro, v isti gostilni, isti kazino, ista hrana…
  • Prevladovanje vedenja v iskanje priložnosti: pri posamezniku gre za iskanje različnih možnosti oz. izkoriščanje priložnosti z namenom uživanja različnih substanc, kot so razna praznovanja, druženja, zabave…, pri čemer zanemarjajo svoje osnovne dolžnosti in odgovornosti. Npr. udeležba na različnih rojstnodnevnih zabavah, piknikih, veselicah, vsakodnevni obisk pekarne kot priložnost za obisk trgovine, gostilne. Pri odvisnosti od nakupovanja so značilne priložnosti akcije in popusti pri nakupu.
  • Povečana toleranca (prenosljivost od alkohola): z rednim uživanjem alkohola in drugih substanc pri posamezniku njegova toleranca najprej narašča in se nato ustali, več let ostane nespremenjena, na koncu pa upade. Telo postopoma zahteva oz. prenese vedno več, vedno večje količine substanc. Posameznik potrebuje vedno večjo intenzivnost ali količino aktivnosti, da doseže enako spremembo razpoloženja. Npr. oseba, zasvojena z drogami, potrebuje čedalje večji odmerek; zasvojen z igrami vedno več iger.
  • Abstinenčni oz. odtegnitveni znaki: zaradi pomanjkanja uživanja alkohola, drog, tablet se lahko pojavijo različni abstinenčni znaki (telesni, psihični, vedenjski), ki za stabilnost, pomiritev terjajo ponovno užitje substanc: tresenje rok ali celega telesa, bruhanje, znojenje, jeza, napetost, razdražljivost, nemir, nespečnost… Podobni občutki se lahko porajajo pri odvisnosti od odnosov, saj oseba ne zdrži dolgo brez parterja, zato jo pogosto kliče, obiskuje; ali pa od hrane, npr. čokolade.
  • Izogibanje abstinenčnim znakom: da bi se posameznik izognil abstinenčnim znakom, prebrodil krizo, se ponovno posluži odvisniškega vzorca: zaužije alkohol (dolivanje), drogo, tableto, opravi nakup, gre v Casino…
  • Zavedanje močne želje po uživanju (‘craving’): posameznik se zaveda močne želje po uživanju, kar lahko tudi telesno občuti kot močno hrepenenje, željo, sanjarjenje, razmišljanje o užitku.
  • Okvarjena kontrola nad količino zaužitega/doživetega: posameznik ima po rednem uživanju substanc okvarjeno, slabo kontrolo nad količino zaužitega alkohola, drog, tablet idr. Količina se postopoma nevede povečuje, povečuje se tudi čas in pogostost uživanja. Podobno je pri nakupovanju, ko namesto ene posode posameznik kupi kar dve ali tri hkrati ali pri spletnih igrah, ki lahko trajajo pozno v noč.
  • Povrnitev vseh znakov po daljšem obdobju abstinence: po abstinenci se pri posamezniku postopoma povrnejo (ponovijo) vsi ali več znakov odvisnosti, v kolikor ponovno začne uživati različne substance.
  • Uživanje kljub zavedanju škodljivosti: posameznik se zaveda, da so substance škodljive (telesne okvare, zdravstvene težave, socialni propad, izgube), a jih kljub temu uživa oz. se jih poslužuje.
  • Zanemarjanje hobijev, družine, službe zaradi odvisnosti: ko posameznik zapade v vzorec odvisniškega vedenja ali začarani krog odvisnosti, čemur posveča čedalje več časa, pozornosti, razmišljanja, vedenja in občutenja, se to postopoma kaže tudi pri zanemarjanju osnovnih dolžnosti, družine, otrok, partnerja, službe, hobijev, interesnih dejavnosti idr. Tukaj se pojavijo konflikti v medosebnih odnosih (družina, zakonec, prijatelji), z drugimi življenjskimi področji (šola, služba, družabno življenje, hobiji) in/ali občutek notranjega konflikta (občutek izgube nadzora), ki se povezuje s porabo prevelike količine časa za navedeno aktivnost oz. substanco.

 

Obrambni mehanizmi zasvojenosti

Pri zasvojenostih so zelo značilni tudi obrambni mehanizmi, katerih namen je zavarovati osebnost posameznika pred še hujšo duševno stisko. Gre za nezavedno ravnanje posameznika, pogosteje se pojavljajo pri šibkejših in ranljivejših ljudeh. Obrambni mehanizmi so dejansko psihični mehanizmi, ki zasvojene ščitijo pred soočenjem z resnico in priznanjem o njihovem dejanskem življenjskem stanju, socialnem in ekonomskem propadu, težavah, uničenih odnosih, izgubah, torej z resnico o njih samih. Novejša dognanja epigenetike pravijo, da je razlog, da se težko soočimo s sabo tudi ta, da je večina zasvojena s stresnimi hormoni (adrenalin, kortizol), zaradi česar ljudje zunanji svet doživljajo kot bolj resničen od notranjega, kar krepi njihovo prepričanje, da so težave in skrbi resnične in tako postanejo ljudje zasvojeni od svojega trenutnega zunanjega okolja. 

 

Obrambni mehanizmi so:

  • Zanikanje: najbolj osnoven obrambni mehanizem odvisnosti je vsestransko zanikanje svojega početja in vedenja z namenom ohranjanja odvisniškega vedenja.
  • Racionalizacija: gre za iskanje razlogov, ki bi opravičili posameznikovo vedenje in dejanja. Razlogi, bolj znani kot izgovori, se lahko nanašajo na karkoli, največkrat stres, težave, skrbi, slabo počutje idr.
  • Projekcija: usmerjanje svojih namer za vedenje na druge, iskanje krivde v drugih.
  • Drobljenje: posameznik pojasnjuje svoje ravnanje nepovezano, izpostavlja pozitivna dejanja glede na svojo odvisnost. Npr. da si je zaslužil, ker je bil vzoren oče ipd.
  • Zmanjševanje: posameznik svojemu vedenju pripisuje zmanjšan pomen kot je v resnici. Zmanjša problem.
  • Čudoviti spomini: posameznik se spominja preteklih dogodkov, vezanih na užitke in substance, kot čudovite, zabavne, prijetne, kar ga navidezno pomirja, sprošča, navda z občutkom, da je vse v redu…
  • Manipulacija: posameznik v odvisniškem vzorcu uporablja vse vrste manipulacij v svojih odnosih za dosego svojega cilja oz. upravičeno nadaljevanje vedenja: igranje žrtve, laganje, prikrivanje, stalne obljube, opravičila, skesanost, jokanje, izgovori, grožnje ipd.

 

Vzroki odvisnosti

Vzroki odvisnosti so lahko številni in različni, predvsem pa fizični in čustveni stres (travme, skrbi, strahovi, preobremenjenost…). Nedvomno v ozadju odvisnosti posameznika vedno obstaja neka žalostna življenjska zgodba iz preteklosti ali otroštva, največkrat vezana na primarno družinsko okolje oz. bližnje, težka preteklost, stresne okoliščine in travme iz otroštva, nasilje ali zlorabe iz otroštva, nesprejemljivi odnosi v družini in odnosi s starši iz primarne družine idr. Ko v telesu nastajajo stresni hormoni, se ustvarjajo številna negativna čustva, od katerih hitro postanemo odvisni – vključno z jezo, agresivnostjo, strahom, tesnobo, depresijo, obupom, nemočjo…

 

“Zastarela zamisel o genski določenosti je še vedno močno zasidrana med ljudmi. Večina ljudi še vedno verjame v zmoto, da je naša genska usoda določena vnaprej, da podedujemo gene za razne bolezni. Novejša dognanja epigenetike kažejo, da alkoholizem ni povezan z genetsko dednostjo, temveč gre za posledice stila življenja ljudi (J. Dispenza).”

 

Najpogostejši razlog za odvisnosti je dlje trajajoč občutek nezadovoljstva v odnosih ali v življenju nasploh, občutek praznine, nevrednosti, nepomembnosti, neizpolnjenosti, osamljenosti, razočaranja in obupanosti posameznika, vezan na negativna prepričanja. Torej neke skrbi in strahovi. Človek enostavno ne najde, ne občuti pravega smisla za življenje (pa čeprav je npr. poročen, v partnerski zvezi, ima družino, zaposlitev, prijatelje…), zdi se, kot da je izgubljen, obupan, osamljen, kot da tava in se je vdal v usodo. Svoje doživljanje nenehno poustvarja z mešanico prepričanj o lastni nevrednosti, neuspešnosti, neljubljenosti ipd. Pesti ga globlje nezadovoljstvo in strahovi, kar poskuša odpraviti z različnimi substancami ali vedenji. Takšni poskusi omame ali bega v virtualni svet, v svet kazinojev, sčasoma lahko privedejo do ponotranjenega vzorca vedenja in doživljanja, ki postane njegova navada. Gre za napačna (podzavestna) prepričanja, ki temeljijo na preteklosti, ki jih človek goji, so povezana s težkimi občutki, in katera ga nevede sčasoma privedejo do neustreznih odvisniških navad, kasneje tudi bolezni. Npr. moški goji prepričanje, da ga nihče ne mara, da je odveč in nepomemben, zaradi česar se “tolaži” s tabletami, alkoholom ali drogami, da pozabi na skrbi. Ali npr. ženska je prepričana, da brez partnerja ne (z)more (pre)živeti, zato ostaja v odnosu, četudi nezadovoljivem idr.

Potrebne so spremembe tako na nivoju zavesti, kot tudi razmišljanja, izkrivljenih prepričanj, misli in čustev, odnosov… Posameznik je lahko iz otroštva prepričan, da ga nihče nima rad, da mu ni pomoči, da je vse brez smisla, kar poskuša blažiti z različnimi substancami in napačnim vedenjem. Ta prepričanja in osnovno vero je potrebno ozavestiti, ovrednotiti, razumeti in jih postopoma začeti spreminjati z bolj pozitivnimi in življenjskimi. Z drugimi besedami: negativna prepričanja je potrebno zavestno spremeniti v pozitivna ter negativna vedenja zavestno nadomestiti s pozitivnimi, kar posledično predstavlja spremembe v celotnem načinu življenja in razmišljanja ljudi. Gre za odločitev.  

 

Zdravljenje odvisnosti

Zdravljenje zasvojenosti je proces, pri katerem je prvi korak prepoznavanje in nato priznanje posameznika, da ima težave ter soočenje z resnico. Naslednji korak je iskanje ustrezne pomoči in podpore. Včasih je že prepoznavanje zasvojenosti lahko zapleteno in oteženo, včasih posameznik živi sam, zato je dobro, da se takrat obrne po strokovno pomoč. Podpora strokovnjakov je pomembna z vidika, da posamezniku na začetku pomaga prekiniti in zaustaviti začarani odvisniški vzorec vedenja, razmišljanja in delovanja, postopoma razstrupljati telo ter da postopoma posameznik začne zavestno ustvarjati nove misli in spreminjati življenje ter odnose z drugimi. Prav tako iskati različne tehnike in metode, ki bi mu pomagale pri spremembah v življenju. Na začetku je priporočljiv začasen umik posameznika iz dosedanjega okolja, da se ustaljeno rutino prekine ter postopoma vzpostavi nov ritem odnosov, delovanja, razmišljanja, obveznosti in bivanja posameznika. Podpora strokovnjakov je za marsikoga pomembna na tej poti, največji del sprememb pa je odvisen od posameznikove trdne odločitve, da želi živeti drugače kot do sedaj.

Za kvalitetno nadaljnjo življenjsko pot in spremembe v življenju je ključna posameznikova odločitev, zaupanje vase, pogum, volja ter zavestno aktivno spreminjanje vsakodnevnih dejanj, misli, prepričanj, čustev, predvsem pa globlje razumevanje vzrokov in nezavednih vzorcev, ki so posameznika privedli do odvisnosti. Podpora bližnjih in drugih je lahko v pomoč. V največji meri so dosežki bolj kvalitetnega življenja, notranjega miru, izpolnjenosti in zadovoljstva odvisni od posameznika samega. Tako kot velja tudi za vse drugo. Potrebna je vztrajnost, močna volja, preseganje dosedanjih navad, lastno raziskovanje in aktivnost ter predvsem skrb zase. Da posameznik vedno znova sebe postavi na prvo mesto, da je najprej sam s sabo zadovoljen

Vsak posameznik lahko doseže ogromne življenjske spremembe in premike v življenju in odnosih, tako znotraj sebe kot posledično tudi zunaj sebe, če le to želi in se tako odloči. Vse drugo so zgolj izgovori, ohranjanje udobja, vloge žrtve ali nevednost.

To velja tudi za vsa druga področja življenja nasploh ali kot pravi Louise Hay, »spremenite svoje misli in svoja prepričanja in spremenili boste svoje življenje« ali pa Martin Kojc, ki pravi: »vse je že vnaprej določeno, odvisno je le, kaj si izberete.« Zaupajte, vse se da, nič ni nemogoče.

Če si želite sprememb v življenju ali potrebujete globlji pogovor, mi lahko pišete na info@bodisprememba.si.

dr. Barbara Kutnar Novak, zak. in druž. terapevtka

 

*dopamin je kemična snov v možganih, ki se izloča zaradi pričakovanja ugodja. T.i. hormon sreče.

**endorfini so hormoni, ki se sproščajo v možganih ob stresu in ga pomagajo obvladovati. So naravni blažilci bolečine in njihov učinek je podoben morfiju.

 

Uspešno soočanje z narcisi z duhovnega vidika: “Bitka z narcisi je duhovna bitka.”

V življenju lahko na katerem koli področju življenja in delovanja naletite na osebe s številnimi narcističnimi simptomi ali na osebe z narcistično osebnostno motnjo. Nekateri ste morda že imeli izkušnjo z njimi, nekateri se morda z njimi trenutno soočate, nekateri nimate takšne izkušnje.

Odnosi s tovrstnimi osebami, t.i. narcisi, so na splošno izjemno težavni, izčrpavajoči, kaotični, manipulativni in škodljivi, zato se jim, če je le mogoče, številni izogibate ali nenazadnje prekinete vse stike.

Na začetku poznanstva oz. ko takšno osebo šele na novo spoznate, je le-ta lahko izjemno karizmatična, navdihujoča, prijazna, zanimiva, privlačna, ustrežljiva, pri komunikaciji je spretna z izbranimi besedami, ve, kako navdušiti, motivirati in omrežiti ljudi.

Sčasoma, ko se odnosi umirijo in stabilizirajo, ko se človek prizemlji in ustali, ko prvič izrazi svoje nestrinjanje, ko pride do kakšnega manjšega konflikta z narcisom, očitka, obsojanja, ko pri narcisu človek zazna laži, prikrivanje, potvarjanje resnice, manipulacije, zanikanje, ko se postavi zase in zagovarja svoje mnenje, se narcis, ki se je ves ta čas skrival za masko, nenadoma pokaže v povsem drugačni luči. To spoznanje mnogo ljudi šokira, saj se zdi, da gre za čisto drugo osebo, ki ste jo doslej poznali. Resnična spoznanja so sprva grenka, težka, boleča, najraje bi jih zanikali, a sčasoma, če tako izberete, imate moč, da takšne odnose prekinete in ustavite. Na tej točki zavedanja se resnično življenje šele začne.

Za narcise je znano, da so kot čustveni vampirji, ki se hranijo s čustveno energijo drugih ljudi, največkrat intimnega partnerja, zakonca, otrok, sodelavcev, prijateljev, sorodnikov… To pomeni, da s svojimi manipulacijami, prikritimi taktikami, lažmi, grožnjami, maščevanjem, dramatičnimi izpadi, besom, nasiljem, nadzorom, zanikanjem, sprenevedanjem, obtožbami, igro, prevarami…, v drugih vzbujajo izjemne občutke strahu, krivde, dvomov, nezadovoljstva, nesamozavesti, jeze, nemira, odpora, obupa, nemoči, izčrpanosti, občutka, da ne vejo več, kaj je res in kaj ne,… Bolj ko so ljudje prestrašeni, obupani, zmedeni in negotovi, večja je moč narcisov. Bolj ko ljudje želijo zbežati, bolj jih narcisi stiskajo in vlečejo nazaj. Zdi se, kot da narcisi uživajo v tem, da druge prizadenejo in ranijo na najgloblji ravni. Več ko je strahu, jeze, konfliktov in nezadovoljstva v odnosih, lažje narcisi preživijo, manipulirajo in lažejo dalje, saj se z negativno energijo hranijo, rabijo jo za preživetje, istočasno pa se jim ni treba soočiti s sabo, saj so prepričani, da so za vse vedno krivi drugi.

V duhovnem smislu bi lahko rekli, da je pod masko narcisov možno najti negativno, prikrito stran življenja, osebnosti, prepričanj, torej têmo, têmačnost, skrivanje, laži… Lahko bi rekli, da v duhovnem pogledu navedene dinamike odnosov izražajo duhovni »boj« med dobrim in zlim, med svetlobo in têmo, resnico in lažjo, ljubeznijo in strahom. Pri soočanju z narcisi ne veljajo več zastareli, logični koraki, umske rešitve, saj pri njihovem delovanju ni nobene logike, ničesar razumnega, temveč motnja, in gre zlasti za duhovno borbo, kar pomeni, da se morate v odnosu z narcisom poslužiti povsem novih, duhovnih in zavestnih korakov oz. je nujno na ta odnos gledati z višje duhovne perspektive.

Ko se znajdete v tovrstnem odnosu, je prvi uspešni korak na tej poti vaša raven zavesti, da ozavestite in sprejmete, v kakšnem odnosu ste se znašli, živeli ali delali, da globoko ozavestite resnico, s kakšno osebo imate opravka. Ko takšno, največkrat neenostavno resnico sprejmete, greste lahko v življenju naprej. Pri nadaljnjih odnosih je pomembno zavedati se, kako narcisi razmišljajo in delujejo. Narcisi ne razmišljajo logično, temveč nerazumno, moteno, ničesar smiselnega ni, zato se nima smisla z njimi prepirati ali jim karkoli dokazovati. Na ta način samo vedno znova lahko izgubljate svojo dragoceno energijo in tonete v njihovo blato. Velika verjetnost je, da bo narcis preko svojih manipulacij in izkrivljenih, nezdravih prepričanj dosegel, da v konfliktih izpade kot žrtev, vi pa kot napadalec, nasilnež, nehvaležnež, pri čemer vam za povrhu nihče ne bo verjel. Prav tako se bo narcis posluževal še drugih umazanih iger in laži.

Za uspešno soočanje z narcisi je potrebno začeti pri sebi – dvigniti raven zavedanja ter ozdraviti vse čustvene rane. Odnos z narcisom je kot ogledalo vaše notranjosti. Ko se dobro zazrete v ogledalo, lahko ugotovite, kakšno je vaše trenutno stanje doživljanja sebe. Ste zadovoljni? Koliko se cenite? Spoštujete? Vas je strah? Potrebno je začeti zavestno spreminjati tiste dele sebe, svojih misli, prepričanj, kjer se počutite ranljivi, krhki, negotovi, nesamozavestni in prestrašeni. Brez tega je bitka z narcisom vnaprej izgubljena. Potrebno je torej okrepiti tiste dele, ki potrebujejo vašo pozornost, kot so zaupanje vase, gotovost vase, potrebno je dvigniti samozavest, začeti ceniti svoje sposobnosti, vrline, izkušnje, dosežke, biti ponosni nase, na svoje izkušnje, moč. Svojo têmo začeti spreminjati v svetlobo. Bolj ko boste iskreni do sebe, četudi bo marsikdaj težko, bolj se bodo odnosi začeli spreminjati. Potrebno je izhajati iz lastnih vrednot, kot so iskrenost, resnica, srčnost, prijaznost, ljubezen ter to pogumno odražati in deliti v vseh odnosih. To pomeni ostati zvest sebi, biti to, kar si, kar ni vedno enostavno.

V duhovnem smislu je odnos z narcisom pokazatelj vašega globljega notranjega stanja uma in duha, vašega resničnega zavedanja lastne vrednosti, zaupanja vase in samospoštovanja. Uspešno soočanje z narcisom zato terja globoko prepričanost vase, zaupanje vase in v svoje sposobnosti ter visok nivo samozavedanja. Bolj ko ste prepričani vase, bolj ko izražate resnico, ostajate trdni in prizemljeni, dobronamerni, bolj ko izražate svetlobo, manjša je moč narcisa. Bolj ko sledite in govorite iz srca, bolj ko širite ljubezen in luč, manjša je igra in moč narcisa. Bolj ko delujete samozavestno, umirjeno, prepričljivo, brez strahu, večja ko je svetloba, šibkejša je moč narcisa. Duhovni nauk tovrstnih odnosov je, da bodo iskreni odnosi, dobronamerna dejanja, vrednote resnice, sočutja in poštenosti vedno osvetlile in tlakovale pot naprej ter zasenčile in prevladale nad škodljivo têmo narcisov, ki bo postopoma izzvenela in se skrčila.

Ko trdno stojiš in izhajaš iz svoje resnice, ko ozavestiš notranjo moč, te narcis ne more več zmanipulirati. Ko prepozna, kakšna so vaša neomajna načela, vrednote in kje so vaše meje, tam se njegova moč konča. V duhovnem vidiku gre za spreminjanje tême, strahov, šibkosti in ranljivosti v svetlobo ter višje zavedanje samega sebe, za spremembo ranjene samopodobe v močno osebnost, trdna načela, za zavedanje dvojnosti, da obstajata dve strani življenja, dobra in slaba stran, med katerima potujete.

Sami odločate in izbirate, kateri strani pripadate in kam želite potovati. Sami določate, v kakšnih odnosih želite živeti, v pristnih, ljubečih, iskrenih odnosih ali neiskrenih, nezdravih odnosih. Zaupajte v vaš Višji jaz, v notranjo svetlobo in duhovna bitka z narcisi bo končana. Nanje ne boste reagirali več, njihove manipulacije bodo neučinkovite in vas ne bodo več dosegle. Skozi duhovno bitko, ki ni nič drugega kot spoznavanje samega sebe v vseh razsežnostih in globinah, se boste najgloblje povezali s sabo ter odkrili, kako močni ste v resnici. Vredni in močni ste bolj, kot si mislite. Zaupajte vase.

“Ne počni tega, kar počnejo vsi, ker je to gotovo narobe!”

Na spletu sem prebrala gornjo misel, ki skladno z mojim razmišljanjem še kako drži. Mi je dala dodatno misliti. Ni nujno, da je to, kar počne večina, prav. Biti drugačen od večine, razmišljati s svojo glavo, hoditi po svoji poti, daleč od večine, si ustvarjati svoj svet. Verjetno vam je to poznano. 

Kako pogosto se srečujete z občutkom, da samo še malo manjka, da boste povsem zadovoljni s sabo, da boste končno razumeli, si uredili življenje in boste izpolnjeni? Da se udeležite samo še enega tečaja ali meditacije, in bo vaša zavest višja, samo še kakšna duhovna literatura, da poglobite in utrdite svoje usvojene duhovne vrline, samo še kakšen lajv, dogodek, da obnovite, kar že veste, pet nasvetov za kvalitetno življenje itd…? Vedno samo še nekaj malega, samo en korak, eno dejanje, ena misel, da boste celota. Popolni. Duhovno napredni. Duhovno razsvetljeni. Prebujeni. Da bo vaše življenje zdaj popolno in zadovoljno. Ta občutek, da ni še čisto dovolj, občutek pomanjkanja, iskanja nečesa, kar bi zapolnilo vrzeli v vas, da bi vas čustveno nahranilo in notranje zadovoljilo. Da bi vam navsezadnje razrešilo težave v odnosih, prineslo odgovore na nešteta vprašanja, pomirilo strahove v vas, uresničilo želje idr. Lahko traja že mesece, leta, a na koncu ugotovite, da se v vaših življenjih nič kaj bistveno ne spremeni. Morda le za kanček.

Niste naveličani že vsega tega? Toliko informacij in nasvetov. Utrujeni od nenehnega iskanja, hrepenenja, izobraževanja, branja sodobne, duhovne, moderne literature o tem in onem spoznanju, navdihu, iskanju smisla, resnic, navedbah, kaj morate, česa ne smete, o dvigu vibracije, pozitivnem razmišljanju, spremembah…? Ko že mislite, da nekaj veste, pa je vedno še kaj, kar vam manjka. Ta občutek, da še ni dovolj, samo še malo, to globlje hrepenenje, da boste končno našli in dosegli to, kar iščete…

Kdo pravzaprav narekuje vse te smernice? Kdo je tisti, ki je relevanten, da presoja, kaj je prav in kaj narobe? Kdo vrednoti vaša življenja, odnose in občutke? Kdo ocenjuje, kdaj je dovolj nečesa, da boste izpolnjeni, zadovoljni, srečni? Moj odgovor je: VI SAMI. Nihče drug. Nobena večina. Noben strokovnjak.

Vprašanje dalje je, zakaj sledite zunanjim smernicam? Zakaj jih potrebujete? Zaradi pričakovanja ljudi, družbe, večine. “Če boste naredili to, se vam bo zgodilo to.” Nenehno poudarjanje, kako pomembno je duhovno delo, duhovni napredek, izobraževanje, širjenje zavesti. Ker želite biti sprejeti, ugajati, biti zaželeni, ljubljeni. Ker želite biti del njih. Skupine. Ker se primerjate z drugimi. Ker ne želite izstopati, biti v manjšini, ostati zadaj, biti drugačni. Ker menite, da če večina nekaj počne ali razmišlja, je zagotovo prav, verodostojno. Ker vam nenehno sledenje ‘duhovnim gurujem’ daje navidezni občutek zadoščenja, zadovoljstva, strinjanja, občutek, da ste na pravi poti, potrditev, da pravilno ravnate, imate občutek, da delate na sebi, da se trudite, dvigujete zavest… V navdih so vam, komaj čakate naslednje predavanje. Nič ni narobe z novimi spoznanji, s širjenjem obstoječih znanj. Zaželena so. Del življenja so.

A še vedno niso dovolj, da bi pomirila vaš globlji občutek manjka, nezadostnosti, nepopolnosti. So zgolj to, kar so: predavanja, smernice, nasveti, besede. Nič drugega. So vedenja, ki za dosego notranjega zadovoljstva potrebujejo konkretno prakso, zavestno delovanje. To pa lahko naredi le vsak zase. Za globlje spremembe se je potrebno preusmeriti vase, začeti pri sebi, zavestno preverjati življenjska spoznanja skozi lastno delovanje. Iskanje resnice v zunanjem svetu kaže, da ne zaupate dovolj vase in v svoje sposobnosti. Ne zaupate, da ste vredni, da ste popolni, kakršni ste. Da ste v redu takšni, kakršni ste. Da ste najbolj popolni in verodostojni takšni, kakršni ste, ko govorite in delujete iz sebe. Da vam je vse že dano, vse odgovore že nosite v sebi, vsa znanja že imate, le spomniti se jih morate… Takšni, kot ste v resnici, ste popolni, vredni, zaželeni, ničesar zunanjega ne potrebujete. Nobenih potrditev in primerjanja z drugimi. Nobenega strokovnjaka, nasveta, guruja. Sami sebe najbolj poznate, zato ste sami sebi najboljši terapevt, sogovornik. Sami sebe lahko najbolje vodite, opazujete, presojate, poslušate, vrednotite in spreminjate. Samo zaupajte vase, prisluhnite notranjemu glasu in potujte z njim. Ne iščite odgovorov zunaj, temveč jih prikličite v sebi, skladno s tem, kar čutite. Zunanji svet je samo ogledalo vas. Poslušajte sebe, svoje občutke in vedeli boste, kaj storiti, kako se odzvati, saj vam je vse dano. Čeprav bodo odzivi marsikdaj v nasprotju z zunanjim svetom, okolico, to še ne pomeni, da niso dobri ali pravi za vas. Vi sami najbolje veste, kaj in kako je potrebno storiti, kaj je najboljše za vas. Nihče drug. Samo zaupajte si, delujte, delujte iz srca, pristno, iskreno, dobronamerno. S takšnim, zavestnim delovanjem in notranjo držo boste spoznali bistvo sebe, smisel življenja ter si ustvarili vsestransko izpolnjenost. Nobena borba ni potrebna, temveč samo življenje in delovanje v svoji resnici in hoja po svoji poti. Ni napačno in prav, vse je v redu tako, kot je, za vsakogar.

Ne zanikaj lastne izkušnje v prid temu, kar ti je bilo rečeno, da moraš misliti. Izkusi jo po svoje.

 

Zakaj ljudje ne živijo življenja, kot bi ga želeli živeti?

Številni ljudje se pogosto na različne načine trudijo, da bi v življenju počeli in uresničili stvari, ki jih želijo in ki so v skladu z njihovimi željami, pričakovanji, poslanstvom, ki bi jih osrečevale, o katerih sanjarijo… A večkrat najdejo številne razloge, ki jim povzročajo stiske in težave v življenju in ne morejo živeti življenja, ki bi ga želeli živeti, ali uresničiti stvari, o katerih že dolgo sanjajo. Največkrat so ti razlogi vezani na čas, denar, stres, obveznosti in ustaljene navade. Vedno se jim nekam mudi, vedno hitijo, nikoli ni časa za prave stvari, preveč imajo obveznosti, morajo se dokazati, ne smejo manjkati idr. V življenju se tako iz dneva v dan trudijo izpolniti številne obveznosti, vezane največkrat na službo, družino, le zase jim pogosto zmanjka časa. Ni časa, da bi se posvetili sebi. 
 
Nevroznanstvena dognanja (Bruce H. Lipton) pravijo, da naš zavestni um v resnici uporabljamo le približno 5% svojega časa. Ta zavestni um premišljuje o naših dejanjih, načrtih in tudi željah. Večina (95%) naših odločitev, dejanj, karkoli naredimo in razmišljamo skozi življenje, pa izhaja iz podzavestnega uma! V podzavesti pa so shranjeni programi, ki temeljijo na drugih ljudeh, ki so nastajali v zgodnjih odnosih, npr. s starši, bližnjimi, učitelji, vzgojitelji, skupnostjo, torej v otroštvu in preteklosti. To pomeni, da smo shranjevali programe, vzorce, občutke, vedenja, misli… skladno z odnosi z drugimi že od zgodnjega otroštva. Programi lahko temeljijo na negativnih izkušnjah, npr. na strahu, žalosti, osamljenosti, prepovedih, zahtevah, omejitvah, napačnih prepričanjih, nezaupanju…, lahko pa tudi na bolj pozitivnih doživljanjih (čeprav menim, da so ta v manjšini), kar nevede ponotranjimo in shranimo. V skladu s temi programi nato živimo in delujemo. V glavnem nezavedno, v coni udobja, velikokrat na avtopilotu, po nekih ustaljenih navadah, kot roboti.
 
Hitro nam lahko postane jasno, da posledično ljudje v resnici ne živimo zavestno oz. ne živimo svojega življenja, temveč živimo življenja drugih ljudi. Večino stvari počnemo in mislimo nezavedno, in če so te stvari napačne oziroma niso v skladu z našimi željami, si tudi ves čas škodimo, delamo nekaj, kar nam ni všeč, proti svoji volji. Teh vedenj se običajno ne zavedamo, saj so ponotranjeni v naši podzavesti. Skozi odnose in življenje se izražajo kot razna omejujoča prepričanja, strahovi, ki nas v življenju ovirajo, kot neke ustaljene navade. Npr. notranji glas nas pogosto ovira in opominja, česa vsega ne moremo, ne znamo, ne smemo, si ne upamo… Imamo želje in hrepenenja, a tudi številne omejitve, ki nas držijo in vlečejo nazaj, namesto da bi se pogumno in ustvarjalno izražali, tvegali in preizkušali tudi nove stvari. Notranji glas (ego-podzavest) je običajno zelo glasen in žal velikokrat prepričljiv (“raje ne poskušaj, da se ne osramotiš” ali pa “zakaj bi ravno tebi uspelo, če tudi drugemu ni?”), medtem ko intuicija ni. Ker notranjemu glasu pogosto verjamemo, torej si ne zaupamo dovolj, ne storimo novega koraka v neznano in ne živimo življenja, ki bi ga želeli in ki bi ga lahko uresničili. Mnogim se zdi, da so na neki točki v življenju ostali “zataknjeni” oziroma da so “obtičali”.
 
Kar si je vredno zapomniti, je, da ljudje, kljub vsemu, lahko svoje shranjene programe kadar koli spremenijo. Čeprav so se v preteklosti nečesa naučili, kar jim danes ne služi več in jim dela težave, jih dela nezadovoljne, lahko vse spremenijo, če se tako odločijo. Nikoli ni prepozno. Spremenijo lahko svoja neustrezna prepričanja, misli, vedenja, občutke… in se tako osvobodijo mnogih namišljenih omejitev, blokad in strahov, ki jih držijo nazaj in jim onemogočajo, da ne sledijo svojim željam in ciljem.
 
Gre predvsem za proces poglabljanja vase, dela na sebi in spreminjanje lastnih neustreznih psiholoških vzorcev odnosov. Potrebna je le pripravljenost in volja za to. Nihče ni žrtev nikogar in ničesar. Vsak mora to storiti sam. Vse je samo življenje in učenje na življenjski poti. Si predstavljate, kakšno življenje bi lahko živeli, če bi živeli bolj ali večino časa zavestno, čutno in v stiku s seboj? Če bi se v vsakem trenutku zavedali lastnih občutkov in misli? Lahko poskusite in jih nadzirate, spreminjate, usmerjate in si v trenutku izboljšate samo počutje. Na daljši rok pa celotno življenje in odnose. Vzemite si čas, pojdite na sprehod in meditirajte v miru – že samo s tem lahko umirite svoje misli in se naužijete miru.
 
S postopnim, zavestnim samospoznavanjem, samorazkrivanjem, preseganjem sebe, soočanjem z najglobljimi strahovi ter pogumnimi koraki se lahko vsak osvobodi najglobljih omejitev, blokad in strahov ter spozna pravo, pristno naravo samega sebe. Na ta način začne spoznavati, kdo je v resnici, kakšno je njegovo življenjsko poslanstvo, želje, potenciali, potrebe, kaj vse zmore, česa je sposoben, vreden in kam potuje. Obstajajo številni načini, različne tehnike, metode, izobraževanja…, kako preseči in spremeniti stare, ustaljene neučinkovite vzorce programov v takšne, ki bodo ljudem omogočali pozitiven občutek lastne vrednosti, zaupanja vase, sposobnosti, občutek, da je vse mogoče doseči, spremeniti, izboljšati, da je ključno slediti prav sebi.
 
Čedalje več ljudi se zaveda pomena dela na sebi in samospoznavanju lastnih darov, identitete in sposobnosti, in to v današnjem času ni le zaželeno, temveč nujno, saj se spremembe na vseh ravneh življenja dogajajo z veliko hitrostjo, in kolikor se želite uglasiti na trenutne spremembe in spoznati nove resnice o sobivanju in soustvarjanju le-tega, bo potrebna čimprejšnja zavestna in svobodna odločitev za to ter prilagajanje nenehnim spremembam. Vse bolj je pri ljudeh prisotno zavedanje, da je delo na sebi in soočanju s samim sabo bolj pomembno, kot skrivanje in udobje v materialnem svetu, ki ne prinaša notranjega zadovoljstva nikomur. Mnogi “bogataši” večkrat spoznajo, da si lahko kupijo vse, kar si želijo, a nikoli niso zares zadovoljni, srečni in pomirjeni. Notranje zadovoljstvo si je potrebno ustvariti, in sicer tako, da se človek obrne vase in se uspešno sooča z globljimi resnicami, izzivi in spoznanjih o sebi. Česar ljudje niso prejeli v otroštvu (npr. od staršev), si lahko danes ustvarijo sami. Druge poti ni, kot da vsak zase prevzame odgovornost za svoje življenje in gre pogumno in vztrajno po svoji poti naprej.
 
Lahko si ustvarite življenje, ki ga želite živeti ter uresničite želje, o katerih že od nekdaj sanjate. Živite čimbolj zavestno.

Negativne občutke in misli spremenite v pozitivne

Bodite pozorni na svoje misli skozi dan, kajti te kreirajo vaše življenje. Z mislimi in občutki tlakujete svojo pot skozi življenje. To JE vaše življenje.
 
Negativno usmerjene misli ljudi, pospremljene z občutki strahu, jeze, obupa, nezaupanja, porajajo še več negativnih situacij.
Pozitivno osnovane misli s prijetnimi občutki, kot so širjenje ljubezni, prijaznosti, dobronamernosti, spoštovanja, zaupanja, veselja ustvarjajo še več ljubečih situacij in zadovoljujočih odnosov med ljudmi. Več ljubezni, ko dajete v obtok, več jo prejemate. Na različne načine.
 
Vse je odvisno od vas. Vsak je odgovoren zase. Vedno lahko spremenite svoje razmišljanje, obrnete tok svojih misli v drugo, bolj lahkotno, obetavno smer. Vsak trenutek. Predvsem zaupajte vase, poslušajte svojo intuicijo, bodite bolj zavestni svojih misli in občutkov skozi dan. Večkrat se ustavite in umirite svoje misli. Pojdite v naravo, meditirajte. Bodite hvaležni za vse, kar že imate in kar STE. Nič ne pričakujte. Poskrbite tudi za čisto in zdravo telo, gibanje, pijte veliko vode, spoštujte svoje telo, saj vse navedeno omogoča še bolj jasne misli, večjo pozornost, motivacijo, boljše počutje, večjo pretočnost misli in občutkov, energijsko sinhronost in rahločutnost.
 
Vedno začnite pri sebi. In vedno se vrnite k sebi. Korak za korakom, dan za dnem. Veliko lažja in bolj sprejemljiva ter udobna pot za marsikoga je iskati krivca za lastno nezadovoljstvo in življenje izven sebe. Torej preložiti odgovornost na nekoga ali nekaj drugega. Tako se vam ni treba poglobiti vase in se soočiti s svojo resnico. Tako ste hkrati prikrajšani za nova spoznanja, nove izkušnje, nove vpoglede vase, saj jim nevede zapirate pot. To ni pot rasti in razvoja.
 
Malo večji izziv, a hkrati obetaven in resničen, saj vedno nekam vodi, je, da z zavestnim, poglobljenim raziskovanjem lahko hitro ugotovite, da ste s svojim razmišljanjem pravzaprav sami ustvarili situacije in odnose, ki vam niso všeč, ki vam vzbujajo nezadovoljstvo. Da ste vse sami (nevede) ustvarili. Nihče ni kriv. Da ste sami odgovorni za svoje življenje in da vam le-to prinaša lekcije in izzive. Lahko jih spremenite. Negativne misli in občutke zavestno spremenite v pozitivne, pri čemer lahko pričakujete tudi vidne spremembe v vašem življenju in odnosih. Deležni boste novih vpogledov, spoznanj, novih radosti življenja, ki vam odpirajo vedno nove in nove, še neraziskane poti življenja. To je pot rasti in razvoja. Ljubeča energija se bo vedno vrnila v večkratnih nagradah življenja.
 
Bodite zavestni kreator in širite Ljubezen!

Vse je vibracija, smo vibracija, smo energija

Življenje v nas in okoli nas je energija. Oddajamo vibracije, ki sporočajo, kdo smo ter istočasno sooblikujejo našo realnost. Vse vibrira, tudi Zemlja.

Vsi organizmi komunicirajo preko vibracije. Ljudje, živali, rastline. In vsak trenutek vedo, ali so odnosi zanje v redu ali ne, ali nekdo z njimi vibrira ali ne. Tako komunicirajo. Pri ljudeh je jezik tisti, ki je zakril tovrstno energijsko komunikacijo. Namesto, da bi druge začutili, prebrali, sledimo ustnim navodilom.

Ljudje imamo sposobnost komuniciranja preko vibracije, vendar se je nismo nikoli posebej učili, namenjali pozornost ali jo vadili. Najbolj pristna in izvorna ostaja zgodnja komunikacija med materjo in novorojenčkom, ki komunicirata intuitivno, na zelo subtilni ravni zavedanja, preko zlitja in globoke povezanosti. V resnici nismo samo ljudje, temveč v nenehni interakciji energijskih valov, nenehno vplivamo drug na drugega, že samo s svojo prisotnostjo, smo kot energijski valovi, kot vibracija. Pravzaprav smo vibracija in energija.

Kar mislimo, to smo.

KADAR RAZMIŠLJAMO POZITIVNO O NEKOM ALI NEČEM, SE BO LE-TA NEKAKO POVEZAL Z NAMI POZITIVNO, SE ODZVAL NA NAŠE MISLI, NAŠO FREKVENCO.

KADAR O NEKOM ALI NEČEM RAZMIŠLJAMO NEGATIVNO, BO TUDI TA NEKDO USTVARIL NEGATIVNO MNENJE O NAS ALI SPROŽIL NEGATIVEN DOGODEK.

INTERAKCIJA JE OBOJESTRANSKA. TO PRITEGNEMO IN TO USTVARIMO.

Oddajamo frekvenco naših misli. Zato JE pomembno, o čem razmišljamo, saj se bo samo enaka frekvenca z nami povezala, se odzvala na naše misli. Tistega, ki je pogosto strah, bo pritegnil, ustvaril situacije ali ljudi, ki se bodo odzvali na njegove misli z ustrahovanjem.

Kot človek nismo posameznik, temveč smo skupnost  50 trilijonov celic, pri čemer ima vsaka celica svojo inteligenco in skupno se ravnajo po naših mislih. Torej, če po bolezni razmišljamo pozitivno, so misli tiste, ki vplivajo na ugoden razplet (in obratno), misli so tiste, ki nas ozdravijo. Enako je tudi na splošno v življenju. Kdor razmišlja pozitivno, dobronamerno, bo pritegnil takšne situacije, odnose, ljudi, in bo o-zdravil samega sebe. Imamo sposobnost samozdravljenja.

Če smo bili vzgojeni ali če stremimo k temu, da imamo močna prepričanja o različnih področjih v življenju, bomo še močnejši, kot smo zdaj. V resnici smo močnejši, modrejši in sposobnejši, kot se sploh zavedamo. 

Torej, boste delovali iz ljubezni ali jeze? Izbira je vaša. Naužijte se obilja frekvenc! Raziskujte in uživajte življenje!

 

(povzete misli po Bruce H. Lipton)