Izgorelost ali burnout – posledica neuresničenih potreb, zanikanje in izdaja sebe

O izgorelosti (angl. burnout) lahko danes beremo in slišimo na vsakem koraku. Rečejo ji tudi poklicna bolezen 21. stoletja. Družbeni in delovni pritiski, storilnostno naravnana družba, tekmovalnost, dosežki ter visoka pričakovanja (delovnega) okolja so vse bolj neusmiljeni, napeti, stresni in neizprosni. Velikokrat vlada kaos na poslovnem in zasebnem področju posameznika. Nihče ni imun, doleti lahko vsakogar. Ker ljudje ne želijo zaostajati, ne želijo biti sebični, nesposobni, nezadostni, zaradi česar grejo preko svojih meja sposobnosti, saj ne zmorejo zadostiti vsem zahtevam, nalogam in pričakovanjem, največkrat v delovnem okolju, začnejo postopoma pregorevati in izgorevati. Govorimo o letih in desetletjih takšnega delovanja in odnosov. Končni rezultat procesa izgorevanja je izgorelost posameznika. Zaradi pretiravanja dobesedno pregorijo.

Številni raziskovalci navajajo, da so razmere po obdobju covid-19 stres še stopnjevale. Tako so v ameriški raziskavi APA o delu in dobrem počutju leta 2021 opazili povečano stopnjo izgorelosti Američanov, ki je vključevala 1501 odraslih delavcev. Rezultati raziskave so pokazali, da je 79% zaposlenih v mesecu pred raziskavo doživelo stres na delovnem mestu. Skoraj 3 od 5 zaposlenih so poročali o negativnih učinkih stresa, povezanega z delom, vključno s pomanjkanjem zanimanja, motivacije ali energije (26%) ter pomanjkanjem motivacije za delo (19%). Medtem jih je več kot tretjina (36%) poročalo o kognitivni utrujenosti, 32% jih je poročalo o čustveni izčrpanosti, skoraj polovica (44%) pa o telesni utrujenosti – kar je 38% več kot leta 2019. Tudi v Sloveniji naj bi imelo po nekaterih podatkih z izčrpanostjo in izgorelostjo težave več kot 50% prebivalcev.

 

Kaj je izgorelost?

Pri izgorelosti gre za dolgotrajen proces, v katerem se posameznik žene onkraj vseh svojih psihofizičnih meja in sposobnosti, da bi z dosežki ali rezultati zadovoljil svoja (oz. tuja) pretirana pričakovanja, podprta s tistimi, ki jih do njega goji okolica, šef, nadrejeni, vodstvo in drugi. Je stanje skrajne psihofizične izčrpanosti, ki nastane zaradi predolge in preveč intenzivne izpostavljenosti stresu, s katerim se posameznik ne zmore ustrezno spoprijeti in soočati. Največkrat so vzrok stresne okoliščine na delovnem mestu, lahko pa tudi na drugih življenjskih področjih (v družini, izobraževanju idr.). Deloholizem in pretirano angažiranje sta glavna simptoma izgorevanja. Lahko rečemo, da ljudje sebe in telo privedejo do roba in še čez, zaradi česar se na koncu psihično in fizično dokončno zlomijo. Psihofizični zlom imenujejo tudi adrenalni zlom, ki velikokrat privede do psihiatrične hospitalizacije.

Kronične težave in stres na katerem koli področju človekovega življenja lahko vodijo v izgorelost, ki je v Mednarodni klasifikaciji bolezni opredeljena kot stanje življenjske izčrpanosti, ki jo opisujejo posameznikova izčrpanost, depersonalizacija (tudi umik ali cinizem) in zmanjšana osebna učinkovitost. Izgorelost se razlikuje od delovne izčrpanosti. Delovna izčrpanost je normalna posledica prekomernega dela, ki jo lahko odpravimo s počitkom, medtem ko pri izgorelosti počitek ne zadostuje.

Pri razvoju izgorelosti so vplivu stresa pridruženi tudi drugi dejavniki, npr. osebnostne lastnosti, genetika, socialno okolje, družinsko okolje posameznika idr. Raziskave kažejo, da je stanje pogostejše v poklicih, ki zahtevajo interakcijo z ljudmi (npr. pri učiteljih, zdravstvenih delavcih, socialnih delavcih, policistih). Bolj podvrženi so tudi tisti, katerih delo vključuje veliko odgovornosti, možnosti hudih posledic v primeru napake, izmensko delo, izpostavljenost časovnim pritiskom, zanemarjanje lastnih potreb, slabe odnose s sodelavci idr.

“Razlika med izgorelostjo in delovno izčrpanostjo je, da se slednja lahko odpravi s počitkom, medtem ko izgorelosti ne.”

 

Stopnje oz. faze izgorelosti, znaki in simptomi

Izgorevanje običajno poteka postopoma, v letih in desetletjih, po stopnjah ali fazah, ki se razlikujejo po številu in intenzivnosti simptomov, in sicer:

  1. najprej posameznik zazna utrujenost, sčasoma preutrujenost in nato že izčrpanost, lahko bi rekli kronično utrujenost.

V prvi fazi izgorelosti so bolj izraziti fizični simptomi, ki jih posameznik pogosto zanika, kot so:

  • bolečine v mišicah, vratu, ramenih, krči v mišicah,
  • utrujenost ob naporu (kot da je posameznik srčni bolnik), sopihanje in zadihanost ob najmanjšem fizičnem naporu (npr. lažji hoji v hrib),
  • visok srčni utrip, visok krvni pritisk,
  • motnje spanja (kljub temu da je posameznik zvečer zelo utrujen in pade v posteljo, ne more zaspati; zbujanje ponoči). Gre za prekomerno izločanje stresnega hormona kortizola, ki bi moral biti zvečer na najnižji ravni, da bi se lahko začel izločati melatonin (hormon spanja),
  • prebavne motnje, težave v prebavnem traktu (bolečine v želodcu, zgaga, refluks, driska, zaprtost itd.),
  • nepojasnjeni glavoboli in migrene, vrtoglavice,
  • tinitus (brnenje, piskanje, brenčanje v ušesih),
  • težave v delovanju ščitnice (preveč ali premalo delujoča)…

V teh primerih posameznik velikokrat blaži težave z raznimi zdravili, uspavali, pomirjevali, alkoholom, kofeinom, energijskimi pijačami, protibolečinskimi tabletami ipd.

  1. nato sledi stopnja ujetosti, ko posameznik niha med željo in nemočjo karkoli spremeniti, občutki krivde, strahov. Je način, ko se posameznik psihološko oddalji od dela, se počuti negativno, nezadovoljno, odmaknjeno, kot da bi izgubil zadovoljstvo, stik z delom in ponos nad delom.

V drugi fazi se prej navedeni simptomi še okrepijo, tako po intenziteti kot tudi po pogostosti pojavljanja, saj jih posameznik ne prepozna, prezre oz. jih zanika. Npr.:

  • nočne more, nespečnost, zbujanje,
  • aritmija,
  • raztresenost, težave s koncentracijo in spominom, pozabljivost,
  • kronična utrujenost,
  • težave s prehranjevanjem (preveč ali premalo),…

V ospredju so sedaj bolj vidni še čustveni in kognitivni simptomi oz. psihopatološki simptomi, ki se odražajo tudi v vedenju, ter občutek utrujenosti, ki ni posledica nekega predhodnega fizičnega napora. Npr.:

  • prekomerna zaskrbljenost ali tesnoba, strahovi, nervoza,
  • preobremenjenost, razdražljivost, cinizem,
  • občutek razočaranja (zaradi nezmožnosti dela),
  • občutek krivde,
  • občutek brezupa, osebnega poraza, nesmisla za delo,
  • občutek nezadovoljstva,
  • občutek nemoči, obupa,
  • apatičnost, umik in odtujevanje od ljudi,
  • nihanje razpoloženja, samomorilne misli,
  • panični napadi, čustveni izbruhi…

V tej fazi govorimo o ujetosti (kljub počitku se posameznik ne spočije). Posameznik se že (bolj) zaveda nekaterih simptomov, težav in resnosti problematike ter dejstva, da mora s svojim življenjem nekaj narediti ali spremeniti, da si mora vzeti več časa zase, za sprostitev, fizične aktivnosti… Značilno je, da se posameznik začne zavedati tudi, da se v delovnem okolju ne počuti dobro, da ga izčrpava in da bi bilo morda bolje zamenjati službo ali delovno mesto, se razbremeniti dela, zmanjšati obseg dela…

  1. stopnja je sindrom izgorelosti oz. adrenalni zlom, ko se vsi prej navedeni simptomi stopnjujejo do vrhunca, ko se posameznik čustveno in fizično povsem zlomi. Spremljajo ga npr. motnje razpoloženja, depresija, tesnoba, totalna izčrpanost, popolna izguba energije, nihanje od hiperaktivnosti do depresije, bolniška in hospitalizacija v bolnišnici. Okrevanje je lahko dolgotrajno.

Ali bo posameznik pozoren na telesne in psihične znake, ki ga v vsakdanjih odnosih opominjajo, da mora poskrbeti zase, počivati, se sprostiti, se zaustaviti, spremeniti stil življenja, je odvisno od vsakega posameznika. Znaki izgorelosti so telesni, čustveni, kognitivni in vedenjski. Kolikor prvi znaki utrujenosti ostanejo prezrti, postopoma pride do čedalje večjih opominov in zdravstvenih težav, ki jih nekateri ljudje iz različnih razlogov še vedno ne upoštevajo, zaradi česar na koncu pregorijo, izgorijo in se dobesedno zlomijo. Za nekatere se šele takrat začne nov začetek, spremembe v življenju, sprememba življenjskega sloga in posvečanje sebi.

 

Zdravljenje izgorelosti

Za izgorelost je najbolj učinkovit celosten pristop zdravljenja, in sicer zdravstvene, bolnišnične oskrbe, kot tudi psihoterapevtske, psihiatrične ali psihološke podpore. Vsekakor je potrebno, da se posameznika obravnava in podpre z različnimi oblikami pomoči, odvisno tudi od stopnje izgorelosti in obsega zdravstvenih težav. Pomoč je potrebna tako na telesni, psihični, duševni in duhovni ravni.

Če posameznik že sam sumi, da trpi za izgorelostjo, naj se čimprej obrne na pogovor k svojemu zdravniku, da bo izključil druge možne vzroke in naredil potrebne preiskave. Bolniku z depresijo ali tesnobo zagotovo ne bosta pomagala odsotnost z dela in počitek, temveč leta-ta potrebuje ustrezno psihiatrično pomoč in po potrebi tudi zdravila.

K nastanku izgorelosti v veliki meri prispevajo predvsem določene osebnostne lastnosti posameznika, njegova samopodoba, misli, čustva in prepričanja, ki temeljijo na njegovih dosedanjih izkušnjah v odnosih z drugimi ter odnosih s starši iz otroštva in preteklosti. Težava marsikaterega deloholika je lahko v tem, da se v primeru zmanjšanega obsega dela počuti nekoristnega, nesposobnega, nevrednega. Delo zanj namreč predstavlja način potrjevanja lastne vrednosti in samopodobe, brez nagrajevanja in pohval za svoje dosežke pa se počuti slabo. Prisoten je lahko strah pred nesprejetostjo v primeru neizpolnitve pričakovanj, ki mu jih postavijo drugi ali pa si jih naloži kar sam. Nekateri posamezniki bežijo v delo tudi zaradi strahu pred bližino ali povečane potrebe po bližini. Prvi poskušajo z materialnim obiljem upravičiti pomanjkanje topline, ki je ne zmorejo dati bližnjim, drugi pa nikoli ne znajo reči ne oz. postaviti meje, saj jih je strah zavrnitve, kritike, očitkov, izgube službe… Takšno osebnostno naravo in lastno podobo, doživljanje posameznika, negativne izkušnje iz preteklosti, neustrezne misli in prepričanja je možno (trajno) spremeniti le s strokovno pomočjo psihologa oz. psihoterapevta.

Na psihoterapevtskih srečanjih je poudarek na psihološkem in čustvenem vidiku raziskovanja posameznika, torej človeku in njegovemu doživljanju, predvsem pa iskanju, prepoznavanju in soočanju z vzroki, ki so ga privedli do izgorelosti. S psihoterapevtom/-tko posameznik raziskuje in spoznava, zakaj je npr. reagiral na določen način ob določenih ljudeh ali situacijah, s kakšnimi čustvi se je soočal, katere čustvene rane je zanikal, kateri so njegovi strahovi, prepričanja, nezavedni vzorci odnosov iz otroštva, kakšne so njegove resnične želje in potrebe…

Prav tako je za okrevanje po izgorelosti priporočljivo vključiti v svoje življenje različne tehnike sproščanja, kot so npr. progresivna mišična relaksacija, body scan, čuječnost, dihalne tehnike, vizualizacija, imaginacija, avtogeni trening, joga, meditacija, EFT (tapkanje), masaža (refleksoterapijo, akupresuro, Bownovo terapijo), masaža napetih in utrujenih mišic, medicinska hipnoza in druge. Zelo zdravilen je predvsem stik z naravo, sprehodi in gibanje v naravi, preživljanje časa v naravi, tudi različna literatura, izobraževanja in delavnice, katera vam omogočajo pridobivanje pomembnega znanja o izgorelosti.

“Za nikogar se vam ni treba pretvarjati in pretirano truditi ter skrbeti, razen zase. Poskrbite zase. Prednost dajte sebi, prisluhnite sebi, v redu ste takšni, kakršni ste.”

 

Kaj lahko storite sami, da ne pride do izgorelosti?

Skrb zase naj bo prioriteta

Poleg zgoraj naštetih in raznih drugih uporabnih nasvetov za zmanjšanje stresa in obremenitev v življenju nasploh, je najbolj pomembno, da ne dajete več prednost drugim, temveč da sebe postavite na prvo mesto in se začnete imeti radi takšne, kot ste. Da svojo fizično in čustveno energijo usmerite na lastno dobro počutje in skrb zase. Na ta način lahko ohranjate tudi notranji mir in zdravje. Manj je več. Biti na prvem mestu zase terja na začetku veliko tveganja in poguma, saj je potrebno veliko spremeniti, a se na dolgi rok obrestuje v vaše dobro. Če se le tako odločite. Veliko ljudi začne znova in se bolj posveti sebi šele po hujši bolezni, nezgodi ali težki življenjski preizkušnji. To pomeni, da je pomembno, da vedno znova najprej prisluhnete sebi, zaupate sebi in svojim občutkom ter skladno s tem delujete. Vključite dejanja in ljudi, ki vam zelo ustrezajo in odstranite tiste, ki vam škodijo ali jemljejo energijo. Kadar je potrebno, postavite meje, sprejmete manj, vas ni strah prihodnosti, sledite prioritetam, novim vrednotam in ciljem, zamenjate delovno mesto, date odpoved in začnete novo službo, se ne strinjate v vsem z drugimi, se ne primerjate z nikomer, skrbite za ravnovesje različnih področij vašega življenja, najdete nove načine sprostitve in časa zase, uživanje v naravi, si bolj zaupate…

Pomembno pa je tudi, da si po potrebi poiščete psihoterapevtsko pomoč in skozi psihoterapevtski proces spoznate, predelate in dojamete, kje so bile vaše šibke točke, kakšni so bili vaši čustveni in miselni vzorci delovanja, razmišljanja, čustvovanja, ki so vas skozi življenje in delo privedli do izgorelosti oz. se niste znali postaviti zase. Morda ste vztrajali v toksičnem okolju? Morda se niste dovolj cenili? Morda ste že davno prerasli delovno okolje in ljudi? Morda so vaše vrednote in želje drugačne od ostalih, a si ne upate ipd. Pomembno je, da spremenite pogled na ljudi, situacije in celotno življenje, da razumete, zakaj ste do zdaj delovali na določen način, da se iz težav (izgorelosti) naučite novih lekcij, novih spoznanj, okrepite samopodobo, samospoštovanje, da se začnete bolj ceniti in slediti svojim ciljem. Ko se soočite z najglobljimi strahovi in stiskami, ki ste jih morda nevede zanikali za ceno uspeha, dosežkov in potrditve, hrepenenja po neuresničenih potrebah, boste zmogli bolj uspešno se spoprijemati z različnimi stresnimi situacijam in izzivi skozi življenje. Vsaka težka preizkušnja posameznika lahko okrepi in mu omogoči, da od danes dalje v življenju najde nov smisel za naprej, predvsem za lastno zadovoljstvo in večji notranji mir. Vsekakor je potrebno celostno spremeniti dosedanje življenje, razmišljanje in odnose na način, da vam bodo ti kasneje prinašali vsakdanji notranji mir, varnost in zadovoljstvo. Predvsem pa je potrebno ugotoviti globlje sporočilo, kaj vam je izgorelost dejansko sporočila in kaj vam je želela povedati…

“Telo vam nenehno sporoča, kako se počutite in kaj vam je storiti, prisluhnite mu in hvaležno vam bo…”

Če boste potrebovali psihoterapevtsko podporo pri kakršnih koli stiskah in težavah, mi lahko pišete na info@bodisprememba.si.

dr. Barbara Kutnar Novak, zak. in druž. terapevtka

 

Viri:

  • Abramson, A. Burnout and stress are everywhere. APA, št. 53, 1, 2022.
  • Smith, M. Burnout is on the rise worldwide—and Gen Z, young millennials and women are the most stressed. CNBC, 2023.s
  • Valcour, M.: Beating Burnout. Magazine, Health and Behavioral Science, 2016.
  • Wenner Moyer, M. Your Body Knows You’ re Burned Out. The New York Times, 2022-2023.
  • Wiens, K. Your Burnout Is Trying to Tell You Something. Harvard Business Review, 2024.

Odvisnosti so posledica travm iz otroštva oz. naraven odziv na nenaravne okoliščine

O uničujočih posledicah različnih odvisnosti pri ljudeh lahko slišimo na vsakem koraku in beremo na spletu in družbenih omrežjih. Ne le da so odvisnosti izjemno uničujoče za odvisnika, temveč tudi za njegove bližnje, partnerja, družino, sorodnike, prijatelje in sodelavce. Odvisnik oz. človek, ki ima težave z odvisnostjo, svoje vedenje in dejanja največkrat poskuša prikriti, zanikati in skrivati, saj ve, da so škodljiva, neprimerna, pogubna, nesprejemljiva za okolico in zdravju nevarna. Odvisnik je zato pogosto zaznamovan z manipulativnim vedenjem, ki je značilno za odvisnike, zanikanjem svojih težav, zmanjševanjem resnosti problema, umikanjem od ljudi in zunanjega sveta, predvsem pa je pogosto obsojan za svoja dejanja, razmišljanje in vedenje. Ravno sodbe so za odvisnike najbolj pogubne in ravno teh odvisniki ne želijo, zato se pred njimi umikajo, saj jih le-te vedno znova opominjajo na globino njihovega brezna ter njihovo bolečino še poglabljajo.

Pri zdravstveni opredelitvi pri odvisnosti ne gre samo za telesno odvisnost, ampak gre predvsem za kompleksno ravnanje oziroma vedenje, za katerega oseba ve, da je škodljivo, vendar le-tega na more opustiti in ga neprestano ponavlja, saj bi v nasprotnem primeru (lahko) doživela odtegnitveno reakcijo. Odvisne osebe so že velikokrat poskušale odpraviti škodljivo vedenje ali ravnanje, vendar vedno znova popustijo notranjim psihičnim pritiskom. Pri mnogih oblikah odvisnosti odvisnost povzročajo kemične snovi, ki ustvarijo tudi telesno odvisnost, kar pomeni, da se na različne načine vključijo v telesno presnovo in postanejo telesu nujno potrebne. Pri odvisni osebi je velika težava ravno to, da raje, kot da prizna, da ima težavo, išče načine, kako opravičiti svoje obnašanje, in z njim nadaljevati. Če bi bilo povsem enostavno rešiti se odvisnosti, bi zagotovo veliko odvisnikov prenehalo s takšnim vedenjem. Ker pa ni, mnogi žal tavajo na tej izgubljeni poti in se vrtijo v začaranem krogu obupa, krivde in žalosti.

Kaj se pri odvisnostih dogaja na področju možganov? Omamljanje pri kemijskih in vedenjskih odvisnostih predstavlja aktiviranje nagrajevalnega sistema v možganih. Spremembe v ključnih možganskih regijah nagrajevanja v prefrontalnemu korteksu, nukleus akumbensu in amigdali vodijo v kompulzivno ponavljanje vedenja, kar je ključna problematika odvisnosti. Spremembe v možganih so trajne in stabilne, zato se lahko odvisnost povrne tudi po daljši abstinenci. Odvisni ljudje kljub negativnim posledicam s svojim škodljivim vedenjem ne morejo prenehati. Na ta način namreč blažijo, lajšajo in umirjajo svoje razpoloženje in čustvene stiske ter se poskušajo izogniti neprijetnim čustvom, čeprav le kratkoročno.

Vemo, da različne substance same po sebi ne povzročajo odvisnosti, saj bi bili potem v večini vsi odvisni. Gre za to, da so nekateri ljudje bolj dovzetni za odvisnosti, nekateri pa ne. Noben alkoholik ne pije zato, ker bi bil žejen. Noben deloholik ni cele dneve v službi zato, ker bi užival v delu. Noben odvisnik od iger na srečo ne tiči vsak dan v kazinojih, ker bi imel preveč denarja. Bistveno vprašanje torej je, od kod ta dovzetnost za odvisnosti? Kateri ljudje so bolj dovzetni za odvisnosti?

Pri nastanku odvisnosti sicer pomembno vlogo igrajo različni dejavniki, kot so genetski, epigenetski, psihosocialni, nevrobiološki, psihološki, osebnostni idr. Z vidika dosedanjih in najnovejših znanstvenih dognanj za vsako odvisnostjo lahko najdemo travme iz otroštva. Odvisniki so ljudje, ki so jih v preteklosti zaznamovale negativne izkušnje v okolju, v katerem so odraščali, in sicer travme iz otroštva, negativni odnosi s starši v zgodnjem otroštvu, različni stresni dogodki iz otroštva, predvsem različne oblike nasilja, zlorab, zanemarjanja, zasvojenosti idr. Ti ljudje so za odvisnosti najbolj dovzetni in Gabor Maté pravi, da se del možganov pri njih zaradi travm ni do konca oz. se je neustrezno razvil. Odvisnost je kasneje pri teh ljudeh posledica dejanj in hlepenja po nečem, kar bi prineslo začasno olajšanje, pomiritev oziroma užitek v izogib neprijetnim, neznosnim čustvom in bolečini. Zato je tudi stalno vzpodbujen in aktiviran možganski nagrajevalni sistem, ki sproži hormone dopamina in endorfinov, ki so naravni blažilci bolečine in občutka sreče.

Tolle (2001) pravi, da prav vsaka oblika zasvojenosti izvira iz nezavednega upiranja temu, da bi se soočili s svojo bolečino ter da se z bolečino začne in konča vsaka zasvojenost. Ta bolečina je lahko nesprejemljiv, nevzdržen občutek nevrednosti, zapuščenosti, nepomembnosti, negotovosti, strahu, toksičnega sramu, tesnobe, trpljenja… Osnova odvisnosti oz. dovzetnost za odvisnost se vedno oblikuje na podlagi travmatičnih izkušenj v preteklosti in otroštvu, katera se skozi življenje lahko izraža v obliki nezadovoljstva v življenju ali odnosih, v zgodnji ali kasnejši odraslosti pa se izrazi v obliki odvisnosti. Odvisnik je vedno nekdo, ki v sebi nosi neznosno bolečino iz preteklosti ter se ji z neustreznim in škodljivim vedenjem poskuša na različne načine izogibati. Ker odvisnik pogosto izgubi nadzor nad svojim vedenjem in se znajde v začaranem krogu odvisnosti, je velikokrat posledica pri njem tudi ponavljajoči se občutek sramu, samoprezira in krivde. Vnovično zadajanje bolečine na bolečino.

Svetovno priznani kanadski zdravnik in strokovnjak za odvisnosti in travme Gabor Maté v zadnjem času posebej izpostavlja, da odvisnost ni ‘bolezen, ki jo je treba zdraviti, niti ni zdravstvena težava, motnja v delovanju možganov ali posledica genske prikrajšanosti’, kot to pogosto pojmujejo v zdravstvenih krogih, temveč je možnost ozdravitve odvisnika bistveno večja, če na odvisnost gledamo kot na dinamični proces, v katerega lahko odvisnik sam poseže in nanj vpliva, namesto da bi se z odvisnostjo spopadal in se jo bal. Bistvo odvisnosti je, da jo smatramo kot priložnost, s katero se lahko odvisnik uspešno spoprime. Preprosto povedano gre pri odvisnosti za nastanek obrambnih mehanizmov človekovega organizma proti trpljenju, ki ga ne zna in ne zmore več prenašati oziroma za naraven odziv na nenaravne okoliščine in poskus blaženja bolečin, ki so posledica poškodb v otroštvu in stresa v odraslosti.

Novejša dognanja epigenetike, holističnega pristopa in globlje razmišljanje odvisnike (in tudi vse ostale, ki se soočajo s kakršnimi koli psihološkimi ali zdravstvenimi težavami) postavlja v vlogo pomembnih akterjev ter aktivnih ustvarjalcev svojega življenja, saj jih spodbuja in jim vliva upanje ter predvsem krepi njihovo zavedanje, da sami lahko (najbolj) vplivajo na spremembe v svojem življenju ter da so oni tisti, ki bodo krojili svoje nadaljnje življenje, vedenje, odnose in razmišljanje. Pomembno je tudi spoznanje, da je človek biopsihosocialno bitje in da je potrebna celostna sprememba življenjskega sloga, tako na vedenjski, psihološki kot tudi mišljenjski in čustveni ravni.

Potrebno se je zavestno odločiti za spremembo in postopoma soočiti z izvori iz preteklosti, ki izzovejo ali povzročajo bolečino in neprijetna čustva, ter poiskati nov, drugačen pogled nase in vase, ki bo postopoma, s spreminjanjem nezavednih prepričanj in konkretnih dejanj izboljšal življenje odvisnika do te mere, da bo odvisnost nekoč le še bežni spomin. Na tej poti je psihoterapevtska podpora lahko v izjemno pomoč. Psihoterapevt-ka posameznika spremlja, spodbuja, posluša in mu postopoma pomaga pri ozaveščanju in soočanju s travmami iz otroštva. Odvisnik mora življenje usmeriti v povsem drugo smer in svoje življenje konkretno preobraziti na različnih področjih. Vnesti mora številne dejavnosti, skozi katere se bo lahko izražal in mu bodo prinašale zadovoljstvo. Skladno s konkretnimi spremembami na sebi se mu zagotovo uspešno spremeni celotno življenje na bolje, takšno kot si ga zares zasluži in ga je vredno živeti. Potrebna je le odločitev.

Ko boste naslednjič srečali kakšnega odvisnika, se spomnite, da je v ozadju njegove odvisnosti ogromna bolečina in stiska.

dr. Barbara K. Novak, zak. in druž. ter.

Če ste se znašli v podobni situaciji in bi potrebovali podporo pri razrešitvi težav, mi lahko pišete na info@bodisprememba.si.