Odvisnosti so posledica travm iz otroštva oz. naraven odziv na nenaravne okoliščine

O uničujočih posledicah različnih odvisnosti pri ljudeh lahko slišimo na vsakem koraku in beremo na spletu in družbenih omrežjih. Ne le da so odvisnosti izjemno uničujoče za odvisnika, temveč tudi za njegove bližnje, partnerja, družino, sorodnike, prijatelje in sodelavce. Odvisnik oz. človek, ki ima težave z odvisnostjo, svoje vedenje in dejanja največkrat poskuša prikriti, zanikati in skrivati, saj ve, da so škodljiva, neprimerna, pogubna, nesprejemljiva za okolico in zdravju nevarna. Odvisnik je zato pogosto zaznamovan z manipulativnim vedenjem, ki je značilno za odvisnike, zanikanjem svojih težav, zmanjševanjem resnosti problema, umikanjem od ljudi in zunanjega sveta, predvsem pa je pogosto obsojan za svoja dejanja, razmišljanje in vedenje. Ravno sodbe so za odvisnike najbolj pogubne in ravno teh odvisniki ne želijo, zato se pred njimi umikajo, saj jih le-te vedno znova opominjajo na globino njihovega brezna ter njihovo bolečino še poglabljajo.

Pri zdravstveni opredelitvi pri odvisnosti ne gre samo za telesno odvisnost, ampak gre predvsem za kompleksno ravnanje oziroma vedenje, za katerega oseba ve, da je škodljivo, vendar le-tega na more opustiti in ga neprestano ponavlja, saj bi v nasprotnem primeru (lahko) doživela odtegnitveno reakcijo. Odvisne osebe so že velikokrat poskušale odpraviti škodljivo vedenje ali ravnanje, vendar vedno znova popustijo notranjim psihičnim pritiskom. Pri mnogih oblikah odvisnosti odvisnost povzročajo kemične snovi, ki ustvarijo tudi telesno odvisnost, kar pomeni, da se na različne načine vključijo v telesno presnovo in postanejo telesu nujno potrebne. Pri odvisni osebi je velika težava ravno to, da raje, kot da prizna, da ima težavo, išče načine, kako opravičiti svoje obnašanje, in z njim nadaljevati. Če bi bilo povsem enostavno rešiti se odvisnosti, bi zagotovo veliko odvisnikov prenehalo s takšnim vedenjem. Ker pa ni, mnogi žal tavajo na tej izgubljeni poti in se vrtijo v začaranem krogu obupa, krivde in žalosti.

Kaj se pri odvisnostih dogaja na področju možganov? Omamljanje pri kemijskih in vedenjskih odvisnostih predstavlja aktiviranje nagrajevalnega sistema v možganih. Spremembe v ključnih možganskih regijah nagrajevanja v prefrontalnemu korteksu, nukleus akumbensu in amigdali vodijo v kompulzivno ponavljanje vedenja, kar je ključna problematika odvisnosti. Spremembe v možganih so trajne in stabilne, zato se lahko odvisnost povrne tudi po daljši abstinenci. Odvisni ljudje kljub negativnim posledicam s svojim škodljivim vedenjem ne morejo prenehati. Na ta način namreč blažijo, lajšajo in umirjajo svoje razpoloženje in čustvene stiske ter se poskušajo izogniti neprijetnim čustvom, čeprav le kratkoročno.

Vemo, da različne substance same po sebi ne povzročajo odvisnosti, saj bi bili potem v večini vsi odvisni. Gre za to, da so nekateri ljudje bolj dovzetni za odvisnosti, nekateri pa ne. Noben alkoholik ne pije zato, ker bi bil žejen. Noben deloholik ni cele dneve v službi zato, ker bi užival v delu. Noben odvisnik od iger na srečo ne tiči vsak dan v kazinojih, ker bi imel preveč denarja. Bistveno vprašanje torej je, od kod ta dovzetnost za odvisnosti? Kateri ljudje so bolj dovzetni za odvisnosti?

Pri nastanku odvisnosti sicer pomembno vlogo igrajo različni dejavniki, kot so genetski, epigenetski, psihosocialni, nevrobiološki, psihološki, osebnostni idr. Z vidika dosedanjih in najnovejših znanstvenih dognanj za vsako odvisnostjo lahko najdemo travme iz otroštva. Odvisniki so ljudje, ki so jih v preteklosti zaznamovale negativne izkušnje v okolju, v katerem so odraščali, in sicer travme iz otroštva, negativni odnosi s starši v zgodnjem otroštvu, različni stresni dogodki iz otroštva, predvsem različne oblike nasilja, zlorab, zanemarjanja, zasvojenosti idr. Ti ljudje so za odvisnosti najbolj dovzetni in Gabor Maté pravi, da se del možganov pri njih zaradi travm ni do konca oz. se je neustrezno razvil. Odvisnost je kasneje pri teh ljudeh posledica dejanj in hlepenja po nečem, kar bi prineslo začasno olajšanje, pomiritev oziroma užitek v izogib neprijetnim, neznosnim čustvom in bolečini. Zato je tudi stalno vzpodbujen in aktiviran možganski nagrajevalni sistem, ki sproži hormone dopamina in endorfinov, ki so naravni blažilci bolečine in občutka sreče.

Tolle (2001) pravi, da prav vsaka oblika zasvojenosti izvira iz nezavednega upiranja temu, da bi se soočili s svojo bolečino ter da se z bolečino začne in konča vsaka zasvojenost. Ta bolečina je lahko nesprejemljiv, nevzdržen občutek nevrednosti, zapuščenosti, nepomembnosti, negotovosti, strahu, toksičnega sramu, tesnobe, trpljenja… Osnova odvisnosti oz. dovzetnost za odvisnost se vedno oblikuje na podlagi travmatičnih izkušenj v preteklosti in otroštvu, katera se skozi življenje lahko izraža v obliki nezadovoljstva v življenju ali odnosih, v zgodnji ali kasnejši odraslosti pa se izrazi v obliki odvisnosti. Odvisnik je vedno nekdo, ki v sebi nosi neznosno bolečino iz preteklosti ter se ji z neustreznim in škodljivim vedenjem poskuša na različne načine izogibati. Ker odvisnik pogosto izgubi nadzor nad svojim vedenjem in se znajde v začaranem krogu odvisnosti, je velikokrat posledica pri njem tudi ponavljajoči se občutek sramu, samoprezira in krivde. Vnovično zadajanje bolečine na bolečino.

Svetovno priznani kanadski zdravnik in strokovnjak za odvisnosti in travme Gabor Maté v zadnjem času posebej izpostavlja, da odvisnost ni ‘bolezen, ki jo je treba zdraviti, niti ni zdravstvena težava, motnja v delovanju možganov ali posledica genske prikrajšanosti’, kot to pogosto pojmujejo v zdravstvenih krogih, temveč je možnost ozdravitve odvisnika bistveno večja, če na odvisnost gledamo kot na dinamični proces, v katerega lahko odvisnik sam poseže in nanj vpliva, namesto da bi se z odvisnostjo spopadal in se jo bal. Bistvo odvisnosti je, da jo smatramo kot priložnost, s katero se lahko odvisnik uspešno spoprime. Preprosto povedano gre pri odvisnosti za nastanek obrambnih mehanizmov človekovega organizma proti trpljenju, ki ga ne zna in ne zmore več prenašati oziroma za naraven odziv na nenaravne okoliščine in poskus blaženja bolečin, ki so posledica poškodb v otroštvu in stresa v odraslosti.

Novejša dognanja epigenetike, holističnega pristopa in globlje razmišljanje odvisnike (in tudi vse ostale, ki se soočajo s kakršnimi koli psihološkimi ali zdravstvenimi težavami) postavlja v vlogo pomembnih akterjev ter aktivnih ustvarjalcev svojega življenja, saj jih spodbuja in jim vliva upanje ter predvsem krepi njihovo zavedanje, da sami lahko (najbolj) vplivajo na spremembe v svojem življenju ter da so oni tisti, ki bodo krojili svoje nadaljnje življenje, vedenje, odnose in razmišljanje. Pomembno je tudi spoznanje, da je človek biopsihosocialno bitje in da je potrebna celostna sprememba življenjskega sloga, tako na vedenjski, psihološki kot tudi mišljenjski in čustveni ravni.

Potrebno se je zavestno odločiti za spremembo in postopoma soočiti z izvori iz preteklosti, ki izzovejo ali povzročajo bolečino in neprijetna čustva, ter poiskati nov, drugačen pogled nase in vase, ki bo postopoma, s spreminjanjem nezavednih prepričanj in konkretnih dejanj izboljšal življenje odvisnika do te mere, da bo odvisnost nekoč le še bežni spomin. Na tej poti je psihoterapevtska podpora lahko v izjemno pomoč. Psihoterapevt-ka posameznika spremlja, spodbuja, posluša in mu pomaga pri ozaveščanju in soočanju s travmami iz otroštva. Odvisnik mora življenje usmeriti povsem v drugo smer. Skladno s konkretnimi spremembami na sebi se mu zagotovo uspešno spremeni celotno življenje na bolje, takšno kot si ga zares zasluži in ga je vredno živeti.

Ko boste naslednjič srečali kakšnega odvisnika, se zavedajte, da je v ozadju njegove odvisnosti ogromna bolečina in stiska.

dr. Barbara K. Novak, zak. in druž. ter.

Če ste se znašli v podobni situaciji in bi potrebovali podporo pri razrešitvi težav, mi lahko pišete na info@bodisprememba.si.