…petletna deklica vsak dan zjutraj vstane, se obleče in odide v vrtec. Nihče je ne pospremi, nihče je ne vpraša, kako ji je niti kdaj se vrne. »Starši imajo svoje skrbi«, si razlaga sama pri sebi. Čeprav do vrtca čuti velik odpor, ve, da mora iti, ker to zahtevajo starši. V vrtcu so otroci nasilni, norčujejo se iz nje, na poti domov jo ustrahujejo… Ampak to ve samo prestrašena deklica, hkrati pa čuti, da staršem ne more potožiti. Zato molči, uboga starše in tiho upa, da jo bodo končno opazili in jo vprašali, kako ji je…
‘Kje so starši?’ je prva misel, ki ob tej zgodbi stopi v ospredje. So starši poleg službe res tako obremenjeni s svojimi stiskami in skrbmi, da mora otrok sam skrbeti zase? In nenazadnje tudi samega sebe tolažiti ter se zanašati le nase?
Razmišljam o otrocih, ki so s strani staršev pogosto spregledani, njihova potreba po sprejetosti prezrta, notranja doživljanja pa nepomembna. O otrocih, ki si zaradi čustvene prezasedenosti njihovih staršev ustvarijo svoje razlage, kot so »Kriva je služba«, »Mama nima časa zame, ker mora kuhati in pospravljati«, »Očeta ne smem motiti, ker je utrujen« in podobno. Otroci se trudijo svoje starše ohraniti v idealni in čisti podobi, ker drugače čustveno in fizično ne bi preživeli.
Na drugi strani pa vsak otrok s svojim vedenjem vedno prebuja svoje starše. Otroci nezavedno naredijo čisto vse, da so opaženi v svojih čustvenih potrebah. Pogosto so bolni, nočejo v šolo, nekateri svojo stisko izražajo s stalnim nemirom, agresivnostjo, nenehnimi problemi v šoli, drugi se čisto zaprejo vase ali pa so izjemno pridni in uspešni. Te in številne druge situacije narekujejo staršem, da otroka opazijo, se začnejo zanimati zanj in se z njim ukvarjati več kot sicer. Otroci s svojim vedenjem in mišljenjem staršem sporočajo le eno: želijo si, da bi jih le-ti imeli radi, da bi bili zanje najpomembnejši.
Razmišljam tudi o starših, očetu in mami, ki sta nekoč, v svojih primarnih družinah bila ta prezrti otrok in sta se ob svojih starših morala naučiti (pre)živeti sama. Čustveni svet poln strahu, negotovosti in osamljenosti, ki sta si ga ustvarila kot otroka, v njunem medsebojnem odnosu in v odnosu z otroki še vedno ohranjata. Samoumevno čutita, da se lahko zaneseta le nase, da morata drugim v vsem ustreči, svoje želje pa zanikati. Najbolj boleče in do konca krivično v odnosu med starši in otroci pa je ravno to, da čustvena stiska staršev, ki sta jo prinesla v zakon iz svojih izvornih družin, drug drugemu onemogoča, da bi se začutila in se povezala ter na ta način ustvarila prostor za otroke. Žalostno je tudi to, da so v tej prezrtosti vsi člani družine popolnoma sami. Tako otroci kot tudi starši si zaslužimo, da smo za nekoga pomembni, da ob nekom čutimo, da pripadamo, saj je to temeljna potreba, po kateri vsi hrepenimo.
Začetek novih, bolj zadovoljujočih odnosov predstavljajo šele trenutki, ko si starši zaupajo in dovolijo biti drug pred drugim ranljivi. Šele ko so zmožni začutiti bolečino osamljenosti in prezrtosti, ki so jo doživeli ob svojih starših, bodo zmožni začutiti in opaziti tudi stisko otroka, ki jo je do sedaj le odigraval s svojim vedenjem. Takrat bo temu otroku postalo varno in se bo umiril. Varen odnos med staršema je tisti prostor, v katerem se lahko otrok neobremenjeno in sproščeno razvija. Ne dovolimo, da bi naši otroci kdaj doživeli bolečino prezrte deklice, ki bi nas nekoč vprašala, če sploh vemo, kako ji je bilo, ko je odhajala v vrtec…