Ta prispevek bo verjetno zanimiv predvsem za starše, stare starše, učitelje, vzgojiteljice, svetovalke ter druge pedagoške in strokovne delavce, ki delajo ali se ukvarjajo z otroki. Vsakodnevno delo z otroki je zelo zahtevno in odgovorno. Po eni strani otrok odrasle osrečuje, izpolnjuje in navdihuje, po drugi strani pa otrok zahteva veliko mero potrpežljivosti, umirjenosti in odzivnosti s strani odraslih.
Notranji mir odraslega in stik s seboj sta nujna za to, da odrasli (starš) zmore začutiti otroka, saj le tako lahko vzpostavi stik z njim in ga zmore začutiti v vsej njegovi čustveni globini. To pomeni, da kadar je odrasli v stiku z lastnimi občutki, lahko začuti, kako se počuti otrok, ali je v stiski, ali ga je strah, je pomirjen ipd. Starši, vzgojiteljice, učitelji in drugi se torej lahko vživijo v otroka samo, če se najprej vživijo v lastne občutke, če so najprej v stiku s seboj in tem, kar doživljajo, čutijo, zaznavajo, kar pa je velikokrat težko.
Stik s seboj pomeni, da si mora odrasli najprej dovoliti začutiti ne le prijetne, temveč zlasti manj prijetne in težke občutke, kot npr. jezo, strah, žalost, sram… in se takega sprejeti.
Postati mora sočuten do sebe in svojih občutkov oz. do »svojega notranjega otroka«, kajti tudi tega otroka je bilo nekoč strah, je bil jezen, žalosten, osramočen, prestrašen, ponižan, pa tega morda ni nihče slišal in opazil oz. ga potolažil in pomiril. Zato danes kot odrasli ali kot starš tudi sam ni zmožen biti sočuten do stiske svojega otroka, saj ga le-ta spominja na njegovo stisko, z njo pa se vse do danes še ni zmogel soočiti. Občutki, da kot otrok staršem ni bil dovolj pomemben, ampak večkrat prezrt, odveč in osamljen, zanj predstavljajo veliko bolečino, zaradi česar jo je vsakič znova poskušal potlačiti, zanikati in pozabiti.
Zaradi navedenega pogostokrat rečemo, da grejo starši ‘preko sebe’, preko svojih dejanskih občutkov, ki jih ne želijo začutiti in sprejeti, ker so boleči, temveč jih raje nevede zanikajo, potlačijo, odrinejo izven zavesti. Zanikanje človeku predstavlja dodatno notranjo obremenitev in velik čustveni napor, saj mora vse težke občutke nezavedno stalno potiskati izven zavesti, zaradi česar je posledično bolj obremenjen. Če je npr. mati zelo utrujena in fizično izčrpana, saj je velikokrat doma za vse sama, otrok pa še vedno zahteva vso pozornost in skrb z njene strani, bo ta mati svoje občutke, da ji je otrok v tistem trenutku v resnici odveč, zanikala, ne bo pa si priznala, da ji je res težko ali s tem, da bi poiskala pomoč moža, najbolje poskrbela zase. Če greš preko sebe, nisi iskren do sebe, zato se občutki znotraj človeka le nalagajo in ga postopoma začnejo notranje izčrpavati, utrujati in bremeniti, saj so ves čas tam. Lahko pa tudi večkrat nenadzorovano izbruhnejo na različne načine, npr. v obliki nenadnega besa, vpitja na otroke, pogostih glavobolov, depresije in drugih zdravstvenih težav. Če torej odrasli ni sočuten do sebe, ne more začutiti otroka in če ne zmore začutiti sebe, ne zmore niti otroka. To pa pomeni, da odrasli ne zazna, kdaj je otrok v stiski, kdaj potrebuje zaščito, iskren objem ali toplo naročje starša, kamor se otrok še kako rad zateče po varnost, razumevanje, toplino in nežnost. To je namreč vse, kar majhen otrok (pa tudi odrasli) potrebuje za svoj zdrav čustveni razvoj, predvsem pa senzitivnost in sočutno odzivnost odraslega ter občutek, da ga odrasli ves čas čustveno spremlja ter ga potolaži vedno, kadar se otrok znajde v stiski oz. ga pusti raziskovati in se prepuščati igri, kadar mu je varno in lepo. Rečemo, da sta čustveno uglašena.
Delo in odnosi z otroki pa tudi drugimi, bi bilo za vse nas lažje, če bi se bolj zavedali, kako se v sedanjem trenutku počutimo oz. če bi se večkrat skozi dan ustavili in pomislili, kaj čutimo ter poskušali razumeti, zakaj se tako počutimo. Če bi si npr. oseba priznala, da je jezna na šefa, ker se v službi ne zna postaviti zase ali na svojega moža, ki ga nikoli ni doma, bi bili njeni odnosi z drugimi, tudi otroki bolj razveseljivi in sproščeni. Tako bi se namreč soočila z resnico, ki bi jo pomirila in ji ne bi bilo potrebno jeze preko odnosov nevede prelivati na druge ljudi okoli sebe, žal največkrat ravno otroke. Ključno je torej večje zavedanje odraslih o lastnem doživljanju, da odrasli bolj zavestno deluje v odnosih, predvsem pa na sebi. Resnica je namreč ta, da kolikor se trudimo v odnosih z otroki, toliko se trudimo ozdraviti svojega notranjega otroka. Bolj ko smo sočutni do otrok, bolj smo sočutni do sebe.
Delo na sebi in poglabljanje vase je izjemnega pomena. Bolj ko ste v stiku s sabo, lažje boste komunicirali z otroki.
Mnogi se vse bolj zavedamo, da v poplavi neštetih informacij najbolj lahko zaupamo le sebi. 
