Zakaj je poudarjanje intelekta v družbi tako visoko cenjeno, a povsem neučinkovito in pogubno za kvalitetno življenje ljudi?

Ne le v naši družbi, temveč tudi v drugih državah predvsem zahodnega sveta, je intelekt zelo visoko cenjen, če ne najvišje. Vse delo, znanje, kariera, zaposlitve, izobraževanja, napredovanja, nazivi imajo skupno točko – poudarjanje intelekta, znanja. Nekako takole večkrat razmišljajo ljudje: »Bolj ko si izobražen, več možnosti za zaposlitve imaš. Več ko imaš nazivov in fakultet, bolj pomembno zaposlitev lahko dobiš, bolj lahko napreduješ. Bolj ko si izobražen in na pomembnem delovnem mestu, bolj si pomemben del družbe, večji ugled in status imaš, več odgovornosti in pristojnosti, boljše življenje« itd. Kot »intelektualce« si vsekakor predstavljamo posebne ljudi na različnih visokih položajih, različnih strok, bolj znanih in vidnih, z visokim materialnim statusom, nazivi, dosežki in podobno.

Duhovni raziskovalec Robert Moore v svojem delu navaja nekaj izredno zanimivih in pomembnih dejstev o razmišljanju ljudi in delovanju njihovih možganov. Navaja štiri ključna energijska središča človeka, ki so za življenje človeka pomembna kot celota. Eno od energijskih središč človeka je, poleg čustvenega, instinktivnega in gibalnega središča, intelektualno središče – razum, mišljenje. Njegova naloga naj bi bila služiti, se spominjati, opazovati, reševati probleme, se sporazumevati idr. Zakaj je to središče sploh pomembno?

Vse se dejansko začne že v našem zgodnjem odraščanju, v otroštvu, še posebej pa v šolskem sistemu. Celotni vzgojno-izobraževalni sistem namreč temelji na intelektualnem središču (mišljenju), medtem ko so ostala središča (namenoma) prezrta, a mnogo bolj pomembna za naše življenje. Naša celotna družba, kultura in izobraževalni sistem poudarjajo intelekt kot najbolj cenjeno vrednoto. Pa je res to? Je res učinkovita in ključna za kvalitetno življenje ljudi?

Vzgojne in izobraževalne ustanove pri otrocih in mladih programirajo le 10% možganov, konkretneje spomin. Izmed naštetih energijskih središč gre pri tem za intelektualno središče oz. spominsko funkcijo, ki je najpočasnejša izmed vseh središč, saj vse izve zadnja, brskati mora po podatkih, in sicer linearno, korak za korakom. Naš spomin vsako zaznavo ali vtis, ki pride, najprej razcepi na dva dela: na všeč mi je/ni mi všeč ali na dobro/slabo, ter na ta način shranjuje podatke. Dejansko razcepi vse, kar preko čutil zaznamo, tudi zaznave iz otroštva, zaznave o sebi, drugih, odnosih, izkušnjah… ter jih na ta način shranjuje. Tako posledično intelektualno središče vsako osebo, dogodek, izkušnje, misli…, ki jih je človek kdajkoli doživel, razcepi in shrani na dobro ali na slabo. Vse, kar je pomembno in koristno za preživetje, spomin avtomatično smatra za dobro (četudi je škodljivo in destruktivno!), vse drugo za slabo, kar obsoja in razvrednoti.

Takšno mišljenje se postopoma razvije v navade. Navade pa so ponavljanje istega obnašanja. Zaradi popačenih shranjenih zaznav gre posledično tudi za popačen način delovanja ljudi, saj ljudje na osnovi ponavljanja istega obnašanja ali vedenja pričakujejo nove in boljše rezultate. Le kako bi bilo to možno?! Takšen del mišljenja lahko razumemo kot neke vrste programirane norosti, popačenosti, izkrivljenosti mišljenja. Nam torej intelekt res služi, res deluje v naše dobro in je koristno za življenje? Kaj je s preostalimi 90% možgan?

Ker je mišljenje oz. intelektualno središče center vzgojno-izobraževalnega delovanja, se dejansko od intelekta pričakuje tudi, da opravlja nalogo, za katero ni usposobljen: da vodi naša življenja. Naloženo mu je breme, za katero niti ni ustvarjen niti tega ni sposoben, zato se nekega dne preprosto – sesuje. To je videti tako, da naše misli začnejo nenehno premlevati, ves čas razmišljajo in se ne ustavijo niti ponoči. Spomin nenehno premišljuje. Naša kultura nas je prepričala, da moramo nenehno nekaj razmišljati. Večina tistega, kar je shranjeno, pa temelji na strahu. Ker je um prestrašen, začne nadzorovati. V življenju je to videti tako, da misli v vseh okoliščinah in odnosih mislijo, obsojajo, načrtujejo, manipulirajo, nadzorujejo, etiketirajo… Intelekt v resnici obdela zelo malo informacij (cca. 0,01%), prepozna in obdela pa le tiste, ki temeljijo na strahu in ki potrjujejo njegove navade in prepričanja. Vso ostalo resničnost, več kot 99%, intelekt zavrne. Si predstavljate, kaj to z vidika doživljanja življenja pomeni?

Posledično to pomeni tudi, da misel lahko v resnici samo misli in razmišlja, kar pa ni celota, ni ljubezen. Ljubezen je svetloba, prihaja iz nebes, tega pa um ne more dojeti, zato jo takoj razcepi, loči, označi, razvrsti in tako shrani. Ljubezen je celostna, zato se je ne razdvaja, sicer ni učinka. Je potem naše življenje in življenje mladih res to, kar zares obstaja, je res v celoti zaznano, ozaveščeno, doživeto in izživeto?

Ob rojstvu je človeški um naravno celosten, vse zaznava kot ljubezen. Ljubezen je vseprisotna. Misleci pa se radi učijo samo tisto, kar imajo radi, ne pa tudi tistega, česar ne marajo. Takoj ko um začne zaznave in izkušnje razdvajati, ločevati in razvrščati, se ne bo hotel učiti, kar mu ni všeč. Všeč mu niso tudi informacije, ki jih ljudje zbirajo z namenom spoznavanja sebe, poglabljanja vase, dela na sebi, iskanjem in soočanjem resnice o sebi in drugih, z raziskovanjem lastnih misli, občutkov, doživljanj, odnosov, nevidnega notranjega sveta, nezavednega idr. Takoj boste lahko ugotovili, kako intelekt prevladuje in želi prevzeti nadzor nad nami, čeprav bi naj njegova naloga bila služiti nam. Pravzaprav mu je bilo to naloženo. Za misel ni nič hujšega kot neznano, torej neke novosti, spremembe, tveganja, pot v neznano, raziskovanje. Lahko deluje samo na osnovi preteklosti in tako predvideva prihodnost. Najbolj preprosto si to lahko predstavljamo kot delovanje po nekem avtomatizmu, mehansko ali copy-paste delovanje. Lahko vidimo, da se intelekt ukvarja samo s ponavljanjem programiranih navad iz preteklosti in prihodnosti, in nič več. Sprejme samo informacije iz življenja, ki vedno znova potrjujejo njegove že shranjene navade in prepričanja. Vse drugo, 99% zaznav življenja, odkloni ali spremeni.

 

Raziskave kažejo, da vsi otroci vstopijo v osnovno šolo z različnimi naravnimi talenti, nadarjenostjo in darovi, medtem ko ob zaključku osnovne šole naravne talente ohrani le še 2% otrok. Glede na vzgojno-izobraževalni način delovanja so rezultati logični.

 

To pomeni, da večino radosti, nevidne resničnosti, pomembnih in ključnih informacij življenja ne zaznavamo instinktivno, intuitivno, ne ozavestimo, ne živimo, ne opazujemo v globini, se ne poglabljamo, se ne odločamo na podlagi občutkov, intuicije…  Večina barvitosti nevidnega življenja ostaja prezrta, odrinjena, medtem ko se od zgodnjega otroštva utrjuje in poudarja predvsem intelekt, ki pa prave globine življenja ni zmožen sprejemati in zaznavati. Zmožna so ga ostala energijska središča, dosti hitreje, naravno, celostno, učinkovitejše, ki pa skozi izobraževanje ostajajo zapostavljena in nepomembna. Ljudje si poskušajo vse dogodke življenja razumsko razložiti, jih logično razumeti, ne pa tudi občutiti, dovoliti občutkom in intuiciji, da pove globlja sporočila…

Posledično številni ljudje skozi življenje, kljub nenehnemu učenju, izobraževanju, utrjevanju in dokazovanju na mnogih področjih niso zadovoljni in notranje izpolnjeni v življenju, ne vedo, kdo so v resnici, kaj si želijo, kakšne so njihove želje in cilji, kakšen je smisel življenja in medsebojnih odnosov, kaj jih zares veseli, katere so njihove močne lastnosti, talenti, sposobnosti, pogosto so pod pritiskom, v stresu, v stiski… in se ponovno, tako kot so naučeni in navajeni, poslužijo ustaljenih navad in prepričanj, iščejo odgovore zunaj sebe, hitre instant rešitve, v številnih knjigah, tečajih, delavnicah, jih poskušajo razumeti, ne pa znotraj sebe, v srcu. Družbena kultura tako ustvarja številne izobražene mlade na pragu življenja, ki delajo na področjih, ki jih ne veselijo, kjer niso zadovoljni, kjer jih delo ne izpolnjuje, kjer se ne morejo v polnosti izražati, rasti, kjer se držijo varnih okvirjev, ne vedo, kaj si v resnici sploh želijo, redki pa so tisti, ki izstopajo, ki si upajo več, ki zaupajo vase, v svojo vizijo in neomajno sledijo cilju.  

In mnogi tako površinsko, mehansko, nezadovoljno, iz dneva v dan “živijo” in delujejo do konca življenja, ne da bi zares zaužili pravo resničnost, pravo globino in vrednost življenja ter odnosov. Staro Delfsko-preroško naročilo pravi: »Človek, spoznaj samega sebe! Ne dovoli se odtujiti od lastne Biti, kajti v njej si v svoji izvirnosti božanski – v duhovni subtilnosti v notranji navezi z vsem. Ko je človek odtujen od samega sebe, od svoje notranjosti, od svoje Biti, in usmerjen na materialne dobrine, moč in denar, ne (do)živi bistva življenja, temveč je voden in dela ter živi po smernicah kapitala, ne pa po tem, kar Življenje v resnici je.

Bodite zvesti sebi, sledite svoji intuiciji, zaupajte v svoje sposobnosti, občutke in sanje ter se spoznajte v vsej svoji veličini. Dokler imate sanje, je možno doseči prav vse!

 

dr. Barbara Kutnar Novak, zak. in druž. ter.

Bodimo pozitivna sprememba!

V tem času je znana misel “bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu”, še kako pomembna, kajti svet, ki smo ga poznali doslej, se podira in nastaja povsem novi svet. Spremembe so na vseh področjih vse bolj vidne, vse hitreje se vse spreminja, vse več ljudi se prebuja, vse bolj se nam odpirajo nove možnosti in priložnosti, če jih vidimo. Vsi smo sokreatorji novega sveta, vsi smo del teh sprememb. Vse je odvisno od nas. Vse, kar ne sodi več v novi svet, se podira, ruši in spreminja. Čeprav so te spremembe za marsikoga težke, nerazumljive, nesprejemljive in negotove, so neizbežne in nujne, da se ustvari novi svet. Šele ko se staro podre, se naredi prostor novemu. Ni vseeno, kako in o čem razmišljamo v teh časih, saj se vsaka najmanjša misel izjemno hitro uresniči.

Kdor razmišlja bolj negativno in živi v strahu, paniki, obupu, jezi, negotovosti, pohlepu, zavisti, ljubosumju, lažeh…., ustvarja nizke energije. To so energije teme, utrujenosti, obupa, depresije. Te energije ljudi razdvajajo, ločujejo, povzročajo prepire, konflikte, bolečino, bolezni, izgube, jezo, kaos, nemoč karkoli spremeniti. V teh energijah človek nazaduje, zboli, ostaja na istem mestu ali se vrti v začaranem krogu. Človek verjame, da je žrtev sistema in da se ne da nič narediti.

Kdor razmišlja bolj pozitivno in živi skladno z intuicijo, optimizmom, pogumom, upanjem, vero vase, vztrajanjem, svobodo, izzivi, sočutjem, razumevanjem, iskrenostjo, zaupanjem v dobro…., ustvarja v višjih energijah. To so energije svetlobe, upanja, odprtosti za novo življenje. V teh energijah človek raste, napreduje, se spreminja, raziskuje, se uči in živi. Vsako še tako težko nalogo, ki mu ne uspe prvič, jemlje kot izziv ali lekcijo za življenje. Se ne preda. Vedno išče nove rešitve. Zanj ni nič nemogoče. Če ne more iti po eni poti, izbere drugo. Vedno lahko izbira, po kateri poti bo hodil. Vedno ima možnosti, da se odloča. Vedno se  lahko kaj novega nauči, spozna, dojame. Človek verjame, da je možno uresničiti vse.

Smo svobodni ljudje z dušo, ki soustvarjamo ta svet.

Ključno je, da spremembe, ki jih želimo videti, začutiti, okusiti, začnemo živeti že sami in jih konkretno udejanjati. Vsak naš najmanjši pozitivni korak ali dejanje se odrazi povsod, v vsakem trenutku. Vsaka naša pozitivna (ali negativna) misel ali beseda se odražata povsod. Zato JE pomembno, kakšno energijo oddajamo, kdo smo, kako živimo in razmišljamo, da smo v odnosih prijazni, iskreni, dobronamerni, sočutni. Naša dejanja štejejo. Vsaka oddana energija se povrne v veliko večjem obsegu. Zakoni narave. Če želimo videti svet srčnih, prijaznih in nasmejanih ljudi, delujmo prijazno, saj se pozitivna energija vedno pomnoži (in obratno). Delajmo na sebi, bodimo najprej prijazni in nežni s seboj, negujmo sebe in skrbimo zase. Ko smo zadovoljni s seboj, svojo srčnost delimo z drugimi, kar se odraža v naših odnosih. Bodimo pozitivna sprememba! Ni pomembno, na katerem delu sveta živimo. Vztrajajmo, zaupajmo, pomagajmo drug drugemu. Vsi smo eno.