Oče je alkoholik – kaj bi razkril otrokov molk?

»Čisto potiho grem mimo kavča, kjer je oče po številnih popitih kozarcih končno zaspal. Z leti sem se naučila, da je to najbolje, če želim ohraniti mir. Ali naj ga pokrijem z odejo? Žalostno zrem vanj in vem, da mi želi dobro, ampak ga včasih razjezim, ga ne ubogam, zato gre v gostilno… Pravi, da lahko neha, kadar hoče. Ker je moj oče, mu verjamem. Ampak, zakaj me je potem strah? Zakaj me je sram? Morda bom spet kriva za vse, tepena, sama… Saj bi ga samo pokrila, da mu bo toplo…«, razmišlja 5-letna deklica.

To je eden izmed neštetih žalostnih utrinkov iz zgodb otrok v družinah, kjer dnevno vlada alkoholizem, kjer so mame nemočne, prestrašene, jezne in na robu obupa, otroci nevidni, nepomembni in neslišani. Zgodbe, ki se te tako dotaknejo, da bi tega otroka vzel v naročje, ga potolažil, objel in ga odnesel daleč, daleč stran ter ga vsak večer z ljubeznijo pokril, preden bi zaspal…

»Si ga že sprovocirala«, »Očetu ne bi smela ugovarjati«, »Potrpimo, saj nimamo kam iti«… so nekateri od nezdravih nasvetov mater ali sosedov, ki otrokom nalagajo še dodatno breme. So otroci res tako nemogoči, povrhu pa staršem, ki jim vse nudijo, še nehvaležni? So res tako obupni in nevzgojeni, da se mora oče vedno pogosteje napiti, mama pa iz same nemoči vsakič znova nad njimi razjeziti? Ne.

Prepogosto pozabljamo in niti ne pomislimo, da je v tovrstnih družinah ravno otrok v največji stiski, najbolj ranljiv, prestrašen in popolnoma nemočen. Odvisen je od staršev in nima izbire. Redko se vprašamo, kako se ta otrok počuti v družini, kjer je oče zasvojen z alkoholom, fizično in čustveno odsoten, mati pa se slepi in prikriva resnico pred drugimi ter ohranja svojo žrtveniško vlogo. »Saj otrok tako ali tako nič ne ve. Starši so tisti, ki vedo, kaj je v življenju prav,« najpogosteje razmišljajo starši. Drži. Drži pa tudi, da otrok vse ve in vse čuti, pa če se starši še tako trudijo prikriti resnico. Vanj se vtisnejo vsi težki občutki, strahovi, tesnoba, jeza, sram…in negativna prepričanja, da ni v redu, da je kriv, da se ne trudi dovolj, da ga nihče nima rad, ne zaupa…, kar se kasneje v odraslih intimnih in drugih odnosih izrazi v obliki nezadovoljstva, nezaupanja vase in težav v odnosih. Strahovi in negativna doživljanja otroka se nevede vtisnejo v njegovo nezavedno polje in ga zaznamujejo za nadaljnje življenje. Pokažejo se v vedenjskih težavah ali učnih težavah, nepredelana vsebina stresa iz družine pa se v zgodnji odraslosti lahko izrazi v obliki duševnih motenj in drugih zdravstvenih težavah. Žal srečam veliko mladih, ki se soočajo s podobnimi težavami.

Družinsko vzdušje tako očeta, matere kot njunega medsebojnega odnosa se mišljenjsko, vedenjsko in čutenjsko dobesedno preliva na otroka. Na nezavedni ravni otrok ponotranji celotno vzdušje odnosov med staršema ter njunega odnosa do otroka. V družini z alkoholikom je prisoten globok strah, bes, sram in ponižanje, predvsem pa močno zanikanje, nemoč, prevara in globoka bolečina. Otrok nima nobene možnosti zoperstaviti se staršem, počuti se ne-varno, vse je nepredvidljivo, ne zaupa vase, oblikuje nizko samopodobo in samospoštovanje…

In če bi otrok lahko brez strahu spregovoril o družini, kaj bi razkril njegov molk? Kaj bi povedal očetu, ki doma večkrat pijan zaspi pred televizorjem, ki na vsakem srečanju s sorodniki zvrne nekaj steklenic in ki vsakič, ko se oče vrača domov pijan, že vnaprej ve, da je spet pil in da bo hudo… Kaj bi povedal materi, ki sicer vse težje prenaša nezanesljivega moža, ki se pusti sramotiti in je v vsem tem tudi sama čisto nemočna, razvrednotena, zlasti pa jo spremlja občutek krivde, a vseeno vztraja v nemogočem? Cela družina je v stiski in zasvojena. Zasvojena s ponavljanjem zelo domačih in že znanih vzorcev odnosov iz primarnih družin staršev. Tudi ti starši so bili nekoč ta ranjeni otrok, ki je konflikte svojih staršev in vzdušje ob njih le srkal, prenašal in tiho trpel. Ampak, ali trpljenje staršev v njihovem otroštvu lahko opraviči to, da sedaj lastni otroci ob njih trpijo na enak način? Ne more. Imajo izbiro. Imajo številne možnosti, za katere se lahko odločijo.

Potrebna je temeljna odločitev staršev, da sprejmejo odgovornost za svoje ravnanje ter da naredijo nov korak. Poiščejo pomoč in oporo od zunaj, kajti iz tega peklenskega začaranega kroga, ki se gotovo vrti že skozi številne generacije iste družine, je drugače skorajda nemogoče izstopiti. Ta korak pa ni lahek. Nasprotno, presneto težak je in zahteva ogromno moči, vztrajnosti, volje in poguma. Oče si mora priznati, da ima težave z odvisnostjo in poiskati ter sprejeti pomoč. Mati, ki ga je ves čas v tem podpirala, mora sprejeti, da ni nikogaršnja žrtev, temveč odrasla oseba in mora ravno tako prevzeti odgovornost za svoja dejanja in posledice v družini. Realno gledano je tovrstnih družin pri nas veliko. Preveč. Odvisnik od alkohola v manjših primerih poišče pomoč. Mnogim družina razpade. Posledice pri otrocih, kasneje odraslih, so uničujoče in jih močno zaznamujejo.

Šele ko starša (ali vsaj eden od njiju, običajno tisti, ki ni zasvojen) sprejmeta odločitev, da tako ne želita, ne zmoreta, nočeta več živeti, in da so nujne spremembe v njihovih odnosih (morda tudi ločitev, razhod, selitev), se bodo odnosi začeli spreminjati na bolje. Priporočljivo je, da starša oz. tisti, ki je pripravljen na delo na sebi, poiščeta psihoterapevtsko pomoč, saj so njuna dejanja in uničeni odnosi zgolj odraz njunih globljih stisk in nepredelanih travm iz njunega otroštva. Verjamem v vas, starše, ker vem, da vaše življenje v številnih primerih ni bilo posuto s cvetjem. Tudi vi si zaslužite, da vam nekdo poda roko ter vas sliši in razume v vaši bolečini. To pa je tudi korak bližje vašim otrokom, ki tako močno hrepenijo po vas in jih je neskončno strah, da bi vas izgubili. Več kot zmorejo starši prepoznati in spoznati o sebi, bolj se zmorejo povezati s svojim otrokom ter ga razbremeniti.

»Saj želim le pripadati, biti sprejet-a in ljubljen-a,« sporoča otrokov molk. »Želim si samo, da bi me starši imeli radi.« In to dejstvo odmeva daleč naprej skozi življenje in odnose. Vsi si želimo biti samo sprejeti. Otroke najbolj razbremeni dejstvo in občutek, da so se starši pripravljeni soočiti s posledicami svojih neustreznih dejanj, jih izboljšati, se soočiti s svojimi globokimi ranami in bolečinami, da so se pripravljeni spremeniti in se truditi za kvalitetne medsebojne odnose v družini. Premišljene odločitve staršev, da se škodljive situacije in toksični odnosi v družini spremenijo, čeprav velikokrat ne vejo točno, kako, so edine, ki vodijo v bolj zadovoljivo življenje in odnose. Želim vam, da zaupate vase, da zmorete.